Vzhodna filozofija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Vzhodna filozofija je izraz, ki ga zahodnjaki uporabljajo za različne zelo raznovrstne filozofije »Vzhoda«, se pravi Azije, vključno s Kitajsko, Indijo, Japonsko in drugimi azijskimi območji.

Večina zahodnih univerz se (z nekaterimi izjemami) v svojih filozofskih oddelkih in predmetnikih osredotoča skoraj izključno na zahodno filozofsko tradicijo in ideje. V zahodnem akademskem kontekstu se izraz »filozofija« navadno nanaša na zahodno filozofsko tradicijo, začenši s starimi Grki. Vzhodne filozofije so večinoma prezrte, pa vendar v zadnjih letih naraščajoče povezave med »Vzhodom in Zahodom« precej prispevajo k premoščanju kulturne vrzeli.

Filozofske in verske tradicije[uredi | uredi kodo]

Sledi pregled večjih filozofskih tradicij Vzhoda. O vsaki tradiciji obstaja tudi poseben članek z več podrobnostmi o ločinah, šolah, itd.

Hinduizem[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Hinduizem

Hinduizem (सनातन धर्म; Sanātana Dharma; približno večna religija) velja za najstarejšo glavno svetovno religijo, ki je še vedno živa, in prvo med verami dharme. Hinduizem zaznamuje raznolika paleta sistemov verovanja, verskih praks in svetih zapisov. Izvira iz starodavne vedske kulture s pisnimi viri iz let okoli 2000 pr. n. št. Z 1,05 milijarde pripadnikov, od katerih jih 96 % živi na Indijski podcelini, je hinduizem tretja največja religija.

Hinduizem v duhovnem smislu temelji na Vedah, odtod vedska dharma, in njihovih mističnih pogledih, Upanišadah, kot tudi na pridiganjih mnogih velikih hindujskih gurujev vseh dob. Mnogi miselni tokovi se iz šestih vedskih/hindujskih šol, ločin bhaktijevcev in tantričnih agamskih šol stekajo v ocean hinduizma, prve od religij dharme.

Vsem hindujcem je skupna vera v dharmo, reinkarnacijo, karmo in mokše (osvoboditve) vsake duše skozi različne nravne, dejavne in meditativne joge. Še bolj temeljni principi vključujejo ahimšo (nenasilje), duhovni primat guruja, božansko besedo aum in moč manter, ljubezen do Resnice v mnogih manifestacijah v podobi bogov in boginj, in spoznanje, da je osnovna iskra božanskega (atman/brahman) v vsakem človeškem in živem bitju, s čimer je torej dovoljeno ubirati mnoge duhovne poti, ki vodijo k eni sami univerzalni resnici.

Glej tudi: hindujska filozofija -- vedska civilizacija -- hindujski sveti zapisi -- joga -- vedanta - bhakti -- hindujska božanstva

Konfucijanstvo[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Konfucijanstvo

Konfucijanstvo se je razvilo iz Konfucijevih naukov in temelji na vrsti kitajskih klasičnih besedil. Od časov dinastije Han naprej je bilo glavna ideologija Kitajske in sveta pod njenim vplivom ter utegne biti še vedno glavni gradnik kulture Daljnega vzhoda. Razumemo ga lahko kot družbeni nravnostni in humanistični sistem, ki se osredotoča na ljudi in razmerja med njimi. Konfucijanstvo poudarja formalne obrede v vsakem življenjskem položaju, od kvazi-verskih ceremonij do stroge vljudnosti in podrejenosti svojim starejšim, posebej svojim staršem in državi v obliki cesarja. Pripadniki konfucijanstva čutijo dolžnost tudi do mrtvih prednikov, ki jih zato temu primerno častijo.

Taoizem[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Taoizem

Taoizem je tradicionalni spremljevalec konfucijanstva. Središčne knjige taoizma so Tao Te Čing (Kako stvari delujejo), ki jih tradicionalno pripisujejo Lao Ceju in Čuang Ceju. Središčne pojme taoizma lahko najdemo daleč nazaj v kitajski zgodovini, saj vključuje elemente misticizma iz predzgodovine, se navezuje tudi na Knjigo premen (I Čing), vedeževalski nabor 64 geometrijskih vzorcev, ki opisujejo stanja in razvoj sveta. Taoizem poudarja Naravo, svobodo posameznika, zavrnitev socialnih vezi in je bil doktrina, ki so jo zagovarjali tisti, ki so se »umaknili v gore«. Ob koncu svojih življenj—ali ponoči—so se konfucijanski uslužbenci pogosto obnašali kot taoisti, pišoč pesmi ali poskušajoč »doseči nesmrtnost«. Kljub temu pa je taoizem tudi doktrina oblasti, kjer vladarjeva moč leži v vladanju z »hotenim nedelovanjem« (načelo wu wei).

Legalizem[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Legalizem

Legalizem v vsakem primeru zapoveduje strogo upoštevanje zakonodaje. Morala ni bila pomembna; vodilo je bilo upoštevanje črke zakona. Uradniki, ki so presegali pričakovanja so bili prav tako zaslužni kazni kot tisti, ki so delali pod zahtevano ravnijo, saj se oboji niso striktno držali svojih obveznosti. Legalizem je bil prvotna filozofska podlaga kitajske dinastije Qin. Konfucijanske učenjake so med vladavino legalizma preganjali.

Budizem[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Budizem

Budizem je sistem verovanj na podlagi učenja Sidarte Gautame, indijskega princa, pozneje znanega kot Buda, ali Prebujeni. Budizem je neteistična religija, torej se njeni privrženci posebej ne ukvarjajo z obstojem ali neobstojem boga ali bogov. Sam Buda je zanikal vsakršen posebni božji status ali navdih, in menil, da lahko vsakdo kjerkoli doseže razsvetljenje, ki ga je dosegel sam. Vprašanje boga je v budizmu precej nepomembno, čeprav nekatere ločine (posebno tibetanski budizem) častijo številne bogove, podedovane iz lokalnih sistemov verovanja domorodcev.

Budistična odrešitev je sestavljena iz štirih plemenitih resnic:

  1. dukkha: Vse posvetno življenje je nezadostno, nelogično, polno trpljenja.
  2. samudaja: Obstaja razlog tega trpljenja, in to je navezanost ali želja (tanha), katere vir je omejenost.
  3. nirodha: Obstaja konec trpljenja in to je nirvana.
  4. marga: Obstaja pot, ki vodi iz trpljenja, znana kot Plemenita osemčlena pot.

Klub temu budistična filozofija, kot taka, temelji v doktrinah anatte, ki določajo, da je vse brez bistvenega metafizičnega bitja, pratitya-samutpade, ki orisuje budistični pojem vzročnosti, in budistični fenomenološki analizi dharme, ali fenomenološke komponente.

Večina budističnih ločin verjame v karmo, vzrokom-in-posledico med vsem, kar je bilo in vsem, kar bo storjeno. Za dogodke, ki se zgodijo, se verjame, da so neposredna posledica prejšnjih dogodkov. Eden od učinkov karme je vnovično rojstvo. Ob smrti karma do tedaj živega bitja določa naravo obstoja v naslednjem življenju. Poslednji cilj budističnih praktikov je izničiti karmo (dobro in slabo), končati krog vnovičnih rojstev in trpljenja, ter doseči nirvano (v prevodu ničnost, neobstoj ali blažena pozaba), ki je opisana kot stanje zlitja v eno s celotnim vesoljem.

Glej tudi: budistična filozofija -- šole budizma -- budizem na Kitajskem

Zen budizem[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Zen

Zen je zlitje mahajanskega budizma z načeli taoizma. Bodhidharma je bil napol legendarni indijski menih, ki je v 5. stoletju potoval na Kitajsko. Tam je v šaolinskem templju ustanovil šolo chan budizma, znanega na Japonskem in na Zahodu kot zen budizem. Filozofija zena poudarja trenutni obstoj, ravno zdaj. Zen uči, da je celotno vesolje v mislih posameznika in če ta ne razpozna razsvetlitve v svojem lastnem umu, ne more nikoli doseči razsvetljenja.

Praktiki zena izvajajo meditacijo zazen (le sedenje). Številne šole zena so razvile različne druge tehnike za doseganje satorija, ali razsvetljenja; te se vrstijo od pretepanja novicev s palico, da bi jih šokirali v trenutni trenutek, do koan, zenovskih ugank, ki prisilijo učenca, da zapusti brezplodne poskuse razumeti naravo vesolja skozi logiko. Nekatere ločine zena, še posebej na Zahodu, uživajo tudi enteogene substance.

Maoizem[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Maoizem

Maoizem je komunistična filozofija iz 20. stoletja, ki temelji na naukih Mao Cetunga, vodje revolucionarne KP Kitajske. Večinoma temelji na prejšnjih teorijah Marxa in Lenina, vendar zavrača urbani proletariat in leninistično poudarjanje težke industrializacije v korist revolucije, ki jo podpira kmečki stan, in decentralizirano agrarno ekonomijo okoli mnogih kolektivno upravljanih kmetij.

Številni menijo, da je uvedba maoizma, ki je pripomogla k zmagi komunistične revolucije na Kitajskem, povzročila tudi uničujočo lakoto z milijoni do smrti izstradanih ljudi. Kitajski komunistični voditelj Deng Xiaoping je pretolmačil maoizem tako, da je ta dovolil tržno gospodarstvo, zaradi česar si je dežela počasi opomogla. V filozofskem pogledu je Dengov glavni prispevek zavračanje prvenstva teorije v razlaganju marksizma in pozivanje k politiki ugotavljanja resnice iz dejstev.

Kljub temu je maoizem ostal popularna ideologija številnih komunističnih revolucionarnih skupin, posebno kamboških Rdečih Khmerov, perujskega gibanja Sendero Luminoso, in potekajoče nepalske maoistične vstaje (v zgodnjem letu 2005).

Šintoizem[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Šintoizem

Šintoizem je vera japonskih domorodcev, zapletena oblika animizma, ki meni, da vse stvari naseljujejo duhovi, imenovani kami. Le-te častijo v javnih templjih ali v malih templjih v svojih domovih.

Razlike glede na zahodno filozofijo[uredi | uredi kodo]

Argumenti proti označevanju za »Vzhodno filozofijo«[uredi | uredi kodo]

Vendar velja opozoriti na dejstvo, da je razlikovanje vzhodne in zahodne filozofije samovoljno in povsem zemljepisno pogojeno, da to umetno razlikovanje ne upošteva ogromno medsebojnega vplivanja med vzhodnim in zahodnim razmišljanjem, in da je ta razločitev bolj zavajajoča kot pojasnjujoča. Poleg tega trdijo, da izraz »vzhodna filozofija« namiguje na podobnosti med filozofskimi šolami, ki jih morda niti ni, in zamegljuje razlike med vzhodnimi filozofijami. Takšno posploševanje priča o nepoznavanju idejnih sistemov, ki ne sodijo v domeno evropske filozofije: pri tem gre za kalup, v katerega se vsevprek pospravlja vso nepregledno vrsto najrazličnejših idejnih struj, ki so plod indijske, kitajske, japonske (in še marsikatere druge, manj znane azijske) tradicije. Ne glede na dejstvo, da so že razlike med posamičnimi filozofskimi šolami antične, srednjeveške in novoveške Kitajske tako velike in često tako polne vzajmenih nasprotij, da jih je težko povzeti v nek skupni metodološki in epistemološki okvir, je njihova umestitev v skupno kategorijo z bogato idejno tradicijo Indije še toliko bolj neumestna. Indijska filozofija je namreč v marsikaterem pogledu celo bližja tradicionalni evropski miselnosti, saj obe temeljita na transcendentni metafiziki in na striktnem ločevanju ideje in materije, kar je tradicionalni kitajski filozofiji povsem tuje. Vse to se seveda odraža tudi v jezikih sovpadajočih kulturnih krogov. Ker sta jezik in miselnost tesno povezana, nikakor ni slučaj, da sodijo indijski jeziki v indoevropsko, kitajski pa v sino-tibetansko jezikovno skupino.

Drugi argument proti tvorstnemu razločevanju je zgodovinski. Prvi »bežen zgodovinski pogled« zahodne filozofije nas pravzaprav popelje v Malo Azijo. Morda ne bomo nikoli vedeli ali njene korenine ležijo v Indiji (ali pa korenine indijske filozofije izhajajo iz indo-arijske invazije), vendar je zagotovo verjetno, da je bil Bližnji Vzhod križišče starodavnih verskih filozofskih sistemov.

Soroden argument je jezikoslovni, ki temelji na razvrstitvi sanskrta za enega od prvih indoevropskih jezikov. (Znan je Nietzschejev navedek, da sta krščanstvo in budizem »v krvnem sorodstvu«.)

Osrednja konceptualna struktura, ki jo indijska filozofija deli s klasično zahodno filozofijo (in v vzhodnjeazijski misli pred budistično »invazijo« manjka) vsebuje nasprotke dihotomij med razumom nasproti čustvu, videzu nasproti resničnosti, enemu nasproti mnogim in stalnosti nasproti spremembi. Indijska in zahodna misel si, s svojim robustnim konceptualnim dualizmom um-telo, delita posledično stremljenje za subjektivnim idealizmom ali dualizmom. Tudi kitajska filozofija sicer operira z dualnimi pari, ki jih uporablja kot metodološko orodje tkim. binarnih kategorij (n.pr. yin-yang, ti-yong, ming-shi, ben-mo, itd). Le te pa ne temeljijo na vzajemnem protislovju oz. izključevanju obeh protipolov, temveč na korelativnem in komplementarnem odnosu med njima.

Tudi formalno si indijska in evropska idejna tradicija delita osnove zahodne »ljudske psihologije« -- psihologijo in semantiko stavkov npr. prepričanje in (podmensko) znanje, resničnost in neresničnost gramatičnega para osebek-povedek (in metafizično osebek-predmet), in sklepanje. Te zamisli so zagotavljali odkritje (ali morda razširjanje) logike v Grčiji in Indiji. V okviru diskurzov antične kitajske logike ni prevladala formalna logika, temveč logika disputov, ki se je kasneje razvila v specifično semantično logiko. Prej omenjene binarne kategorije so tudi osnova kitajskega modela analogije, ki je v tradicionalni kitajski filozofiji predstavljal specifični model sklepanja. Druge pomembne podobnosti med indijsko in evropsko mislenostjo vključujejo strukturne lastnosti sorodnih pojmov časa, prostora, predmetnosti in povzročitve; kar so vse pojmi, ki jih je v pojmovnem prostoru stare kitajščine težko osamiti.

Eden od glavnih razlogov za razločitev je, da se zahodne študije »zgodovine filozofije« nagibale k marginalizaciji ali celo prezrtju obeh tradicij vzhodne filozofije, zato sta bili v prejšnjem stoletju na zahodnih univerzah tako indijska, kot tudi kitajska filozofija pregnani v oddelke za svetovna verstva, ali v newageovska neakademska dela. V zadnjih desetletjih sta se obe (v okviru indologije oziroma sinologije tudi na mednarodni ravni uveljavili kot resni disciplini, ki lahko s svojimi specifičnimi metodami in spoznanji nemalo prispevata k razvoju svetovne miselnosti.

Dojemanje Boga in bogov[uredi | uredi kodo]

Zaradi vpliva monoteizma in še posebej abrahamskih religij, so se zahodne filozofije soočile z vprašanje narave Boga in Njegove povezave z vesoljstvom. To vprašanje je zahodne filozofije razcepilo na posvetne in verske; slednje so se (in se še) glede Boga in vesoljstva razvijale znotraj dogem določene monoteistične religije.

Vzhodne filozofije se niso tako ukvarjale z vprašanji, povezanimi z naravo enega samega Boga kot stvarnika in vladarja vesolja. Razloček med verskim in posvetnim je v vzhodnih filozofijah precej manj oster in iste filozofske šole pogosto vsebujejo tako verske kot filozofske sestavine. Nekateri ljudje tako sprejemajo metafizična načela budizma, brez čaščenja in ne da bi obiskovali tempelj. Nekateri versko častijo taoistična božanstva, ne da bi se poglabljali v filozofske temelje, medtem ko drugi sprejemajo taoistično filozofijo in prezrejo verske vidike.

Takšna ureditev je izrazito nasprotje večine filozofij Zahoda, ki so tradicionalno vsiljevale bodisi popolnoma poenoten filozofski/verski sistem verovanja (npr. različne ločine in pridružene filozofije krščanstva, judovstva in islama), bodisi s filozofijo ostro in popolnoma zavračale vero (npr. Nietzsche, Marx, Voltaire, itd.) Razlikovanje med vero in filozofijo na Vzhodu ni tako pomembno.

Božji odnos do vesolja[uredi | uredi kodo]

Druga pogosta poanta, ki pogosto razlikuje vzhodno filozofijo od zahodne, je verovanje glede odnosa med Bogom ali bogovi in vesoljem. Zahodne filozofije bodisi zanikajo obstoj Boga, ali pa trdijo, da so Bog ali bogovi nekaj ločenega in različnega od vesolja. Tudi to prihaja od vpliva abrahamskih religij, ki učijo, da je vesolje ustvaril en sam vsemogočni Bog, ki je obstajal pred tem in ločen od tega vesolja. Prava narava tega Boga je nam, njegovim stvaritvam, nedoumljiva.

Vzhodne filozofije se v splošnem manj ukvarjajo z obstojem ali neobstojem bogov. Čeprav v nekaterih vzhodnih tradicijah verujejo v nadnaravna duhovna bitja in celo mogočne bogove, teh nimajo za ločene od vesolja, pač pa za njegov del. Nasprotno z zahodnim verovanjem, mnoga vzhodna verstva učijo, da lahko navadna dejanja vplivajo na nadnaravno sfero.

Vloga in narava posameznika[uredi | uredi kodo]

Trdili so, da je v mnogih zahodnih filozofijah o posamezniku moč reči isto: zahodne filozofije na splošno privzemajo, da je posameznik nekaj različnega od vesoljstva, in zahodne filozofije skušajo opisati in opredmetiti vesolje iz oddeljenega, nepristranskega gledišča. Vzhodne filozofije, na drugi strani, tipično verjamejo, da so ljudje notranji in neločljivi deli vesolja, in da so poskusi razlage vesolja z nepristranskega vidika, kot da bi bil govoreči posameznik nekaj ločenega in oddeljenega od celote, sami po sebi absurdni.

Sinteza vzhodne in zahodne filozofije[uredi | uredi kodo]

Dandanes obstajajo poskusi združitve zahodnih in vzhodnih filozofskih tradicij.

Nemški filozof Hegel se je zelo zanimal za taoizem. Njegov sistem dialektike včasih tolmačijo kot formalizacijo taoističnih vodil.

Heglov smrtni sovražnik Schopenhauer je razvil filozofijo, ki je v bistvu sinteza hinduizma in budizma z zahodno mislijo. Predvideval je, da bodo Upanišade (prvotno hindujski zapisi) imele na Zahodu veliko večji vpliv, kot so ga imele. Vendar je Schopenhauer delal z močno pomanjkljivimi zgodnjimi prevodi (in včasih prevodi iz prevodov), zato mnogi menijo, da ni nujno natančno dojel vzhodne filozofije, ki so ga zanimale.

Prvi poskusi prenove starokitajske duhovne tradicije oziroma njene prilagoditve sodobnim družbenim pogojem segajo na prag 20. stoletja in so nasali pod peresi idejnih in političnih reformatorjev, med katere sodijo Kang Youwei, Liang Qichao in Tan Sitong. V svojih delih so težili k idejnim sintezam, ki povezujejo kitajsko klasiko z elementi zahodne kulture in filozofije. Velik vpliv na kitajske filozofe in njihovo reinterpretacijo oz. prenovo tradicionalne kitajske filozofije sta imeli predvsem struji nemške klasične filozofije, britanskega realizma in ameriškega pragmatizma. Zanimivo sintezo Russelovih, starokitajskih in zen budističnih elementov je v svojem sistemu panstrukturalistične oz. pluralne epistemologije razvil Zhang Dongsun. Kot posebno vrsto sinteze obeh diskurzov lahko omenimo tudi sinizacijo marksistične miselnosti; v teh kontekstih so najbolj inovativne teoretske pristope prispevali Feng Youlan, Feng Qi in Zhang Dainian. V sodobni Kitajski pa sinteze evroameriške in tradicionalne kitajske filozofije nastajajo zlasti v okviru struje Modernega konfucijanstva, katerega osrednji predstavniki so Xiong Shili, Zhang Junmai, Mou Zongsan, Tu Weiming idr. Na Japonskem današnji poskusi vključevanja zahodne filozofije v vzhodno misel vključujejo kjotsko šolo filozofov, ki so združevali Husserlovo fenomenologijo z vpogledi zen budizma.

Sorodne teme[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  • Atma Jyoti Ashram - članki in komentarji različnih tem glede praktične vzhodne filozofije (v angleščini)