Vuk Stefanović Karadžić

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Vuk Stefanivić Karadžić

Vuk Stefanović Karadžić (Вук Стефановић Караџић), srbski filolog, etnograf in reformator srbskega jezika, * 7. november 1787, Tršić, † 7. februar 1864, Dunaj.

Vuk Karadžić, srbski jezikoslovec samouk, je po ponesrečenem srbskem uporu (1813) odšel na Dunaj, kjer je srečal slovenskega jezikoslovca J. Kopitarja; ta ga je spodbujal, da je začel zbirati ljudske pesmi in drugo ljudsko blago, hkrati pa ga navduševal, naj se loti dela za jezik in pravopis. Karadžić je namesto do tedaj rabljenega starocerkvenoslovanskega jezika v književnost uvedel srbski ljudski jezik; reformiral pravopis, 1814 izdal slovnico (Pismenico), ob podpori J. Grimma je 1814/1815 objavil znamenito zbirko srbskih ljudskih pesmi, leta 1818 slovar (Riječnik) in prevedel Sveto pismo. Zbiral je pripovedke, pregovore, uganke, ukvarjal se je z etnografijo, organiziral raziskovanja po vseh jugoslovanskih deželah. Urejal je almanah Danico in seznanjal tujino s srbskim ljudskim blagom in srbsko preteklostjo. S svojim obsežnim delom je našel številne privržence pa tudi veliko zagrizenih nasprotnikov. Prijatelje je našel v najodličnejših osebah takratne Evrope, univerza v Jeni ga je razglasila za častnega doktorja. Vukovo delo je močno vplivalo tudi na druge jugoslovanske narode. Tako je prišlo 1850 na Dunaju do »književnega dogovora«, ko so se predstavniki srbskega in hrvaškega naroda sporazumeli o skupnem književnem jeziku.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Mala splošna enciklopedija DZS. (1975). Knjiga 2. Ljubljana: DZS.