Vprašanje prekmurščine kot jezika
 | Ta članek naj bi bil pristranski. |
 | Članek potrebuje lekturo pravopisa, vrstnega reda besed, tona ali sloga. (mesec ni naveden) |
Obstajajo argumenti za pojmovanje prekmurščine kot jezika, ker se je dolgo časa uporabljala v knjižni obliki.[1] Avgust Pavel tako definira prekmurščino, kot različica slovenskega jezika, ki ima poseben knjižni jezik.[2] Druga mnenja, da je prekmurščina, oz. vendščina samostojen, neslovenski in neslovanski jezik, nimajo znanstvene avtentičnosti.[3] Danes slovenski in nekateri tuji strokovnjaki (slavisti, jezikoslovci) priznajo jezični značaj prekmurščine. Prekmurščina presega narečne okvire, zlasti zaradi svojega samostojnega izročila. 2021 je bil sestavljen po posvetovanju s strokovnjaki amandma, ki ga je podprl tudi predstavnik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Vložil so dve dopolnili k Resoluciji za večjo veljavo prekmurščine ter večje sofinanciranje projektov za ohranjanje, razvoj in promocijo prekmurskega jezika, toda ni bilo zadostnega posluha.[4]
Zgodovina prekmurščine[uredi | uredi kodo]
Prekmurščina se je uporabljala v liturgične in knjižne namene vsaj od 16. stoletja z martjansko pesmarico.[5] Prvi prekmurski tisk je Mali katechismus Franca Temlina.[6] Temljito delo je za knjižno prekmurščino prevod Nove zaveze Svetega pisma: Nouvi Zákon Štefana Küzmiča.[7]
V 19. stoletju se je prekmurščina uveljavila v vsakem funkcionalnem področju (liturgija, pouk, literatura, publicistika, znanstvenost).[8] Martina Orožen je ugotovila, da se je slovenski jezik poenotil na koncu 19. stoletja, Imre Augustič je združil prekmurščino z osrednjo slovenščino,[9] ampak niso sprejeli vsi tega načina v Slovenski krajini na Ogrskem. Evangeličanski Slovenci so ohranili svoje značilnosti v knjižnem jeziku,[10] kot tudi katoliki, npr. Jožef Sakovič različno obliko knjižnega jezika imeli v svoji književnosti, ki je podobna knjižni slovenščini, vendar ima veliko elementov iz pogovornih narečij (predvsem iz dolinskega narečja prekmurščine).[11]
Razen tega so se katoliki tudi uprli tistemu prepričanju, ki je hotelo dokončno ukiniti knjižno prekmurščino,[12] kakor so delali s knjižno kajkavščino[13] in čakavščino. Zaradi tega je Jožef Klekl st. hotel zahtevati jezikovno avtonomijo za Prekmurje od kralja Aleksandra I., vendar ta poskus ni bil uspešen.[14]
Klekl je v lokalnem katoliškem časopisju nanizal štiri razloge za nadaljnjo rabo prekmurščine:
- Nekateri ljudje niso razumeli osrednjega jezika, niti v 1930-ih letih.
- V Ameriki tudi zahtevajo uporabo prekmurščine, tamkajšnji zakoni podpirajo in spodbujajo vsake narodne in kulturne skupnosti.
- Tretji Kleklov argument je bogata in edinstvena literarna tradicija prekmurskega knjižnega jezika, da se osrednji slovenski jezik oplaja in bogati z besediščem vzhodne slovenščine, povsem zaobrnil in rabo prekmurščine v lokalnem tisku utemeljeval z interesom same osrednje slovenščine. Publicistično rabo prekmurskega jezika je tudi prestavil daleč v prihodnost, vse dokler knjižna slovenščina ne bi bila povsem obogatena s prekmurskim gradivom.
- Četrti argument je bil, da je prekmurščina "most med književnov slovenščinov i srbohrvaščinov."[15] V tem času je bila srbohrvaščina uradni jezik Kraljevine Jugoslavije.
Avgust Pavel se je potegnil za prekmurski jezik zaradi brezprimernih književnih tradicij, zato se je ukvarjal z raziskovanjem in dokumentacijo prekmurščine.[16] Odločil se je napisati prvo standardno slovnico prekmurskega jezika, to pa je začel v času druge svetovne vojne. Vendar, ker ni hotel dokazati, da je prekmurščina ti. vendski jezik, niti se ni hotel pokoriti za druge šovinistične propagande, tisti, ki so sodelovali z okupacijsko oblastjo v Prekmurju, so preprečili izidu prekmurske slovenske slovnice.
Današnji položaj[uredi | uredi kodo]
Slovenska lingvistika je bila zelo dolgo pristranska proti knjižni prekmurščini. Tudi o prekmurski slovenski slovnici so tako menili, da je samo dokaz tega dejstva, da je knjižna prekmurščina fiktivna jezikovna norma, njen edini cilj pa je bil raznarodovanje in ponarejanje zgodovine.[17]
V novejšem času Marko Jesenšek tako oceni, da je prekmurščina dosegla nivo, ki ga je samo osrednja slovenščina morala. Prekmurski knjižni jezik se je pravzaprav ohranil v krščanski liturgiji (predvsem pri evangeličanski ter binkoštni cerkvi). V publicistiki in literaturi živi ta jezik predvsem v Slovenskem Porabju. Neki izobraženci iz Prekmurja (npr. Branko Pintarič,[18] Evald Flisar,[19] Rolando Benjamin Vaz Ferreira[20][21]) so že izrazili svoje mnenje, da je prekmurščina svoj jezik. Kljub temu se v Prekmurju niso organizirale skupine, ki bi zahtevale uradno priznanje prekmurskega jezika, dokler tega niso poskusili na kajkavskih področjih na Hrvaškem[22]. Ravno tako ima gradiščanska hrvaščina regionalno uraden status v Avstriji.
Ameriški jezikoslovec in slavist Marc L. Greenberg, ki je prevedel Pavlovo prekmursko slovnico v angleščino, meni o vprašanju prekmurščine kot jezika ali zgolj narečja: »Zakaj ne bi bila oboje hkrati? Ima neko tradicijo za sabo, lepo napisana besedila vse od 18. stoletja dalje, gre torej za knjižni jezik z lastnim izročilom. Je pa lahko prekmurski jezik samostojen samo v tem smislu. Po drugi strani je namreč zelo povezan s slovenščino, ni ju torej potrebno razlikovati in reči, da je to nekaj neslovenskega. Seveda je to prav tako slovenski jezik«[23]
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
- ↑ Marc L. Greenberg: Prekmurščina med slovanskimi jeziki
- ↑ Pavel, 2013. 449.
- ↑ Jesenšek, 2013. s. 252.-253.
- ↑ So poslanci zatajili prekmurski jezik? Jezikovna politika ponovno brez omembe prekmurščine (sobotainfo.com)
- ↑ Novak, 1997. 20.
- ↑ Novak, 1976. 41.
- ↑ Jesenšek, 2013. 51.
- ↑ Jesenšek, 2013. 254.-260.
- ↑ Jesenšek, 2013. 263.-264. 272.-273.
- ↑ Jesenšek, 2013. 105.-107.
- ↑ Smej, 2006. 61.
- ↑ Jesenšek 2013. 127.-131.
- ↑ Jesenšek 2013. 132.
- ↑ Jerič, 2000. 60.-64.
- ↑ Just, 2000. 73. str.
- ↑ Pavel, 2013. 441.-449.
- ↑ Jesenšek, 2010. 45.
- ↑ »Prekmurski obraz – "Zame prekmurščina ni narečje, temveč jezik" (archive.is)«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. julija 2012. Pridobljeno 16. julija 2012.
- ↑ »Nagy Világ → Szilágyi Imre: A Muravidék történelmi útja« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 21. julija 2011. Pridobljeno 3. januarja 2015.
- ↑ »Spoznaj nosilca enote Ptuj: Rolando Benjamin Vaz Ferreira (piratskastranka.si)«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. julija 2014. Pridobljeno 3. januarja 2015.
- ↑ Ferreira, 2011. 6.
- ↑ "Dajte nam kajkavski u školi (zagorje.com)
- ↑ Dušan Mukič: »Zakaj ne bi bila oboje hkrati?« Porabje 21. december 2020
Literatura[uredi | uredi kodo]
- Avgust Pavel: Prekmurska slovenska slovnica (Vend nyelvtan) 2013. Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru ISBN 978-961-6656-94-8
- Marko Jesenšek: Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika, Bielsko-Biała, Budapest, Kansas, Maribor, Praha 2013. ISBN 978-961-6656-93-1
- Marko Jesenšek: Prekmuriana, Cathedra Philologiae Slavicae, Balassi Kiadó, Budapest 2010. ISBN 978-963-506-846-3
- Vilko Novak: Izbor prekmurskega slovstva, Ljubljana 1976.
- Novak, Vilko (1997). Martjanska pesmarica. Ljubljana : Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Založba ZRC. COBISS 66453504. ISBN 961-6182-27-7.
- Jožef Smej: Sakovičeva skrb za čistejšo prekmurščino v molitveniku Molite bratje; Jožef Sakovič graditelj in buditelj ob devetdesetletnici nove cerkve v Turnišču, Turnišče 2006. ISBN 961-238-836-9
- Ivan Jerič: Moji spomini. Zavod sv. Miklavža v Murski Soboti, 2000.
- Rolando Benjamin Vaz Ferreira: Razumljivost Küzmičevega prevoda Svetega pisma četrt tisočletja po nastanku, diplomsko delo 2011. (COBISS)
- Franci Just: Med verzuško in pesmijo, Franc-Franc Murska Sobota ISBN 961-219-025-9