Vinica, Črnomelj
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
 |
Da bo članek zadostoval slogovnim smernicam Wikipedije, ga bo treba urediti. Urediti ga je potrebno zaradi naslednjega razloga: notranje povezave. O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka in/ali zamenjate oznako z določnejšo. Pomagajte si tudi s Slogovnim in Pravopisnim priročnikom, pri prvih korakih tudi z Uvodom in Vadnico. |
| Vinica, Črnomelj | |
|---|---|
| Zemljevid: | Najdi.si, Geopedia.si |
| Nadmorska višina: | 184.4 m |
| Število prebivalcev: | 210 |
| Prva omemba: | 1082 |
| Poštna št./pošta: | 8344 Vinica |
| Občina: | Črnomelj |
| Pokrajina: | Dolenjska |
| Statistična regija: | Jugovzhodna Slovenija |
| Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002. | |
Vínica je naselje v Sloveniji in sedež istoimenske krajevne skupnosti Občine Črnomelj. V vasi je mednarodni mejni prehod.
Vsebina |
[uredi] Lega
Vinica leži na zgornji terasi zraven Kolpe, ob cesti Črnomelj-Vinica-Hrvaška, ob cestnem odcepu proti Sinjem Vrhu in tudi odcepni cesti proti Perudini in Preloki. Obkolpska cesta pa jo povezuje s Starim trgom ob Kolpi. Od Črnomlja je oddaljena 18 km. Njena nadmorska višina pa je 190 m. Sosednje vasi Vinice so Sečje selo, Drenovec, Ogulin, Golek in Podklanec.
[uredi] Značilnosti
Vinica je obmejno središčno naselje v južnem delu Bele krajine v občini Črnomelj. V njej in njeni bližnji okolici živi približno okoli 224 prebivalcev. Gručasto naselje na južnem robu nizkega belokranjskega kraškega ravnika stoji na zgornji terasi na levem bregu reke Kolpe ob cesti proti Črnomlju. Obkolpska cesta povezuje Vinico s Starim trgom ob Kolpi. Zaradi kraškega površja in majhnih kmetij je kmečkega prebivalstva malo. Vinogradi so se razvili v toplotnem pasu nad dolino Kolpe, na prisojnem pobočju Žežlja (334 m). Na podnebje vpliva bližina Gorskega kotarja, zlasti z obilnejšimi snežnimi padavinami. Industrializacija kraja se je začelo pozno, možnost zaposlitve v tekstilnem obratu v Novoteksu od 1973 do 1996, je nekoliko omejila izseljevanje. Večina prebivalstva je zaposlena v Črnomlju in drugih industrijskih krajih v Beli krajini. Leta 1991 je bil v bližnjem Sečjem selu odprt cestni mednarodni mejni prehod. V drugi polovici devetdesetih let se je okrepila obmejna, oskrbna in turistična vloga. Kolpa omogoča kopanje, čolnarjenje in ribolov, ob njej sta urejena avtokamp in kopališče. Leta 1991 je bila v rojstni hiši Otona Župančiča odprta pesnikova spominska zbirka.
[uredi] Zgodovina
Vinica, ki je ime dobila po vinu, oziroma iz latinskega Vinitium, je bila poseljena že v prazgodovini. V jami Veliki Zjot, ki leži ob Kolpi med Vinico in Učakovci, so arheologi našli sledove prebivalcev iz mlajšega neolitika. Ostanki poslikane uvožene keramike so nam odkrili zanimivo dejstvo, da so takratni kamenodobni prebivalci imeli že stike z mediteranskim svetom, s t. i. Hrvaško kulturo.
Iz bronaste dobe in obdobja kulture žarnih grobišč v Vinici in okolici doslej še niso odkrili sledov. V začetku starejše železna dobe (8. stol. pr. n.š.) je kraj pritegnil takratnega prebivalca - verjetno Ilira - da se je tu stalno naselil. Še bolj je bilo razgibano življenje na tem prostoru v 4. in 3. Stoletju pr. n. š., ko je viniško zemljo poselilo novo prebivalstvo - Japodi, ki so verjetno prišli iz današnje Like. Ne vemo, ali so zasedli nove kraje v sovražnem navalu ali pa so se postopoma pričeli stapljati s prvotnimi prebivalci. Dejstvo je le, da so tu ostali in si za svoje bivališče izbrali strmi hrib Šlemine nad Vinico. Tam so živeli, zavarovani za visokimi okopi - ostanki le-teh so še danes prav dobro vidni! - svoje mrtve pa so pokopavali v osojnem Stražnem dolu pod Šleminami. Številni zanimivi in bogati predmeti, ki so jih rajnim namenili za njihovo zagrobno življenje in jim jih shranili v zemlji, pa so pred 1. Svetovno vojno zamikali vojvodinjo Mecklemburško, ki je v letih 1906-1907 prekopala 323 planih grobov. Vse to arheološko bogastvo je potem odpeljala v tujino in je bilo leta 1934 prodano na dražbi v New Yorku; danes krasi arheološke zbirke ameriške harvardske univerze.
Vendar Japodom na Šleminah - domnevamo jih tudi na sosednjem Žežlju - ni bilo dano mirno življenje. Načrti Rimljanov, da bi razširili in zavarovali svoj imperij na vzhodu, so Japode neogibno privedli v spopad z rimskimi osvajalci. Oktavijanov brezobzirni vojni pohod proti Japodom leta 35 pr.n.š. je zapečatil njihovo usodo in s tem seveda tudi bogato življenje na Šleminah. Vendar širši okoliš ni ostal brez prebivalcev, o čemer govore ostanke rimskih grobov v bližnjem Podklancu in temelji rimske arhitekture v Ogulinu pri Vinici iz 1. in 2. stoletja našega štetja.
Sledov prvih Slovanov, ki so stopili na viniška tla, nam ta zemlja doslej še ni razkrila, zato pa zasledimo že leta 1082 prvi arhivski zapis o srednjeveški Vinici. Tega leta je Katarina Žovneška prinesla kot doto Konradu Turjaškemu.Zaradi odlične strateške lege je bila povzdignjena v trg z lastno upravo, sodstvom in grbom, ki ga predstavlja zmaj z razprostrtimi krili in grozdom v krempljih. Grb je viniška občina uporabljala na listku do leta 1924.Trg in grad je obdajalo močno obzidje s stražnimi stolpi, tako da ju Turki niso mogli nikdar zavzeti.Najhuje so napadali v letih 1469 in 1471, ko so taborili pri Vinici. Na razglednem Žežlju so v dobi turških vpadov zažigali kresove. Prvi znani lastniki Vinškega gradu so bili žovneški gospodje leta 1082. Kasneje je Vinica prišla v last loških gospodov, leta 1418 pa jo najdemo v rokah Celjanov. V naslednjih stoletjih so se tod zvrstile plemiške družine Thurnov, Burgstallov, Semeničev, ki so jih spet nasledili Burgstalli, te pa Gušiči in Zagrebčan Grünwald, ki pa je v letih 1890 in 1891 graščinsko posest razparceliral in jo po kosih prodal domačinom. Grad je kupil Viničan Miha Malič, ki ga je kmalu prodal sorodniku Petru Maliču, ta pa učitelju Jožetu Bergantu. Že leta 1925 je grad prešel v roke Franca Miheliča in je danes v lasti njegovih potomcev.
Vinica je kot pomembna obrambna postojanka v 16.st. dobila trške pravice. Imela je lastno upravo, sodstvo in svoj grb - na modrem polju rdečega zmaja, ki drži v kremplju rdeč grozd. Konec 18. stoletja je Vinica dobila še pravico do štirih letnih sejmov.
V 15. stoletju je bil sezidan današnji grad nad Kolpo in vključen v obrambno obzidje, ki so ga na vseh štirih voglih ojačevali utrjeni stolpi. Tako so bile trške hiše dobro zavarovane, zunaj obzidja pa je ostala župna cerkev, ki je verjetno prestregla marsikateri neprijetni turški udarec.
Prvega učitelja je dobila Vinica že leta 1822; pouk je bil spočetka v zasebnih hišah, dokler ni bilo 1838 zgrajeno šolsko poslopje. Leta 1883 so stavbi prizidali nov del, v zadnji vojni pa je bila 1944 šola bombardirana in so v njej nehali poučevati.
V revolucijskem letu 1848 so kmetje zažgali kozolec domačemu župniku, ker odprave tlake ni razglasil v župni cerkvi, temveč v skoraj prazni podružnični cerkvi na Žežlju. V naslednjih letih sta Vinico prizadela dva huda požara: 1874 je ogenj uničil 17 hiš, v še hujšem požaru leta 1888 pa je obležalo v pepelu 54 raznih povečini lesenih poslopij.
Obe veliki nesreči sta hudo prizadeli Vinico. Če so že po letu 1850 mnogi domačini odšli iskat zaslužka v Nemčijo in Ameriko, so se jim po požaru leta 1874 pridružili številni drugi, ki so si hoteli z zaslužkom, bodisi kot »krošnjarji-nemškarji« ali pa kot delavci v ameriških gozdovih in rudnikih, obnoviti pogorele hiše ali rešiti zadolžena posestva. Amerika je Belokranjce pritegnila kot magična dežela, ki se ji ljudje niso mogli ustavljati. Zato po letu 1882, ko je trtna uš uničila vinograde po Viniški gori, predvsem pa po drugem velikem požaru, v Vinici skorajda ni bilo hiše, ki ne bi imela vsaj enega ali dveh družinskih članov v tujini. Vendar tudi v opustošeni Vinici življenje ni popolnoma zamrlo. Že okoli 1860 je Župančičev ded Franc Malič odprl v kraju prvo trgovinico in gostilno. Leta 1865 je Vinica dobila poštni urad in z njim postiljonsko zvezo s Črnomljem. Razgibalo se je tudi društveno in kulturno življenje, zlasti odkar je 1889 prišel v Vinico za učitelja Ribničan Franjo Lovšin. Že naslednje leto je ustanovil Čitalnico, 1895 podružnico Kmetijske družbe in 1898 gasilsko društvo. Na njegovo pobudo so vaščani leta 1895 pričeli obnavljati vinograde, 1901 pa jih je Lovšin prepričal, do so si razdelili vaško gmajno in tamkajšnji svet, ki je dotlej rodil le grmovje, pogozdili z mladim hrastičjem. Leta 1908 je Lovšin ustanovil hranilnico, 1912 pa še telovadno društvo Sokol.
Tako se je življenje v Vinici, predvsem po njegovi zaslugi dokaj razgibalo. Pa tudi izseljenci niso pozabili rojstnega kraja in z njihovo pomočjo je zrasla v Vinici vrsta novih zidanih hiš. Leta 1902 je kraj dobil tudi nov betonski most.Tako je Vinica še dokaj mirno doživela prvo svetovno vojno (1914-1918), ko so morali mnogi vaščani odriniti na fronto. Leta 1919 pa se je zopet zbudil uporniški duh Viničanov: pod vplivom naprednih idej, ki so jih mnogi domačini prinesli z bojišč, in ob nemirih, ki so nastali pri žigosanju denarja, so Viničani in okoličani 21. aprila razglasili Viniško republiko in za predsednika izbrali 87-letnega Jureta Pavlešiča. »Nevarno gibanje« pa sta že po treh dneh zadušila orožništvo in vojska.
Čas med obema vojnama Vinici ni prinesel dosti razmaha. Kraj ni imel ne vodovoda ne elektrike ne kake večje obrtne delavnice. Zato so se ljudje , zlasti v tridesetih letih, to je v času svetovne krize, znova pričeli izseljevati. Domačini so si obljubljali precej koristi od predvidene železnice Črnomelj - Vrbovsko, ki naj bi bila stekla tudi skozi Vinico. Druga svetovna vojna pa je začeta dela ustavila.
Po razpadu stare Jugoslavije je v aprilu 1941 italijanska vojska zasedla Vinico in jo zapredla v bodečo žico in bunkerje. Mnoge zavedne domačine so naslednje leto odgnali v internacijo, več domov vidnejših partizanov pa požgali.
Po italijanski kapitulaciji je tudi Vinica željno sprejela partizane. Tu sta bila sedež rajonskega odbora OF in komanda mesta. V kraju so delale tudi centralna tehnika, kurirska postaja, bolnišnica, postaja za rekonvalescente, etapna kuhinja in razne partizanske delavnice. Vinica je v tem času doživela tudi nekaj sovražnih napadov: 30. Aprila 1944 so nemški bombniki porušili šolo, nekaj stanovanjskih in gospodarskih poslopij, več senikov in ubili eno žensko. Ko napadali Nemci in ustaši Vinico 21. 5. 1944 med zasedanjem okrajne skupščine Vinica-Stari trg v Ogulinu, se je ta umaknila na Perudino in tam nadaljevala delo. V spomin na ta dogodek ima Vinica 21. maja svoj krajevni praznik. Hujši napad je bil 28. Avgusta 1944, ko so Nemci in ustaši vdrli v Vinico, po njej ropali in odpeljali s seboj 43 moških.
Po vojni se je Vinica, ki je imela le nekaj obrtnikov in trgovin ter eno ali dve gostilni, poskušala usmeriti v turizem. Uspehi so bili sprva dokaj borni. Sicer je bil že leta 1949 čez Kolpo zgrajen nov železno-betonski most, uredili so gostišče v gradu in kopališče ob Kolpi. Tam so kasneje zgradili restavracijo in manjšo stavbo z nekaj tujskimi sobami. Leta 1951 je bila v Župančičevi rojstni hiši odprta pesnikova spominska zbirka. Ob hiši pa je danes manjši park z doprsnim kipom, ki ga je naredil kipar Jakob Savinšek. Leta 1956 ga je prevzel v upravo Belokranjski muzej v Metliki. Leta 1965 je kraj dobil novo zdravstveno postajo in 1967 se je iz Črnomlja stegnila asfaltna cesta tudi do Vinice in odtlej je zlasti v poletnih mesecih na Kolpi vse več domačih in tujih turistov. Leta 1973 je kraj dobil vodovod in prvi industrijski obrat: konfekcijsko delavnico novomeškega Novoteksa, ki je že naslednje leto dajala kruh več kot dvesto ljudem.
[uredi] Pomembnejši objekti
- V vasi se nahaja cerkev sv. Križa iz prve polovice 13. stoletja, ki pa je od leta 1268 sedež Župnije Vinica. V osnovi je gotska stavba iz začetka 16. stoletja in je bila v prvi polovici 18. stoletja prezidana v baročnem stilu.
- Vinica je tudi rojstni kraj slovenskega pesnika in prevajalca Otona Župančiča. V rojstni hiši je urejena Županičičeva spominska soba.
- Nad Vinico je vzpetina Žeželj, kjer je Marijina romarska cerkev, do katere vodi 14 kapel križevega pota.
- Bencinska črpalka, trgovina, pošta, banka
- Pri mostu čez reko Kolpo je mednarodni mejni prehod.
- V vasi stoji spomenik posvečen Viniški republiki, ki so jo leta 1919 razglasili Viničani in okoličani. Republiko je že po treh dneh zadušilo orožništvo in vojska.
