Valentin Stanič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Valentin Stanič
Valentin Stanic.jpg
Portret s podpisom
Rojstvo (1774-02-12)12. februar 1774
Bodrež
Smrt 29. april 1847 (1847-04-29) (73 let)
Gorica
Poznan(a) po pesnik, pisatelj, prevajalec, učitelj in alpinist

Valentin Stanič, slovenski rimskokatoliški duhovnik, alpinist, pesnik, pisatelj, prevajalec, učitelj, vzgojitelj in kulturni delavec, * 12. februar 1774, Bodrež, † 29. april 1847, Gorica.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Valentin Stanič se je rodil 12. februarja 1774 v Bodrežu blizu Kanala, očetu Andreju in materi Marini, roj. Ipavec. Pri hiši se je reklo pri Cerovškovih. Imel je brata Tomaža in štiri sestre. Prve učne ure je imel pri domačem učitelju in kanalskem kaplanu. Takratno trivialko (osnovno šolo) je obiskoval v Trbižu. Tretji razred pa je obiskoval v Celovcu, kot tudi prvi in drugi razred gimnazije. Gimnazijo je končal v Salzburgu. Tam je kasneje tudi študiral filozofijo in teologijo. Goriško bogoslovje je bilo takrat zaprto zaradi reform Jožefa II. Takrat se je začel ukvarjati z alpinizmom in pesnenjem. Po koncu študija je postal tudi praktičen gospodarstvenik in »socialni delavec, ki je želel vzdigniti raven civilizacije, kulture in pomoči ubogim (šolstvo, kmetijske vede, družbene ustanove ipd.).« (Pogačnik 1995: 202.) Po novi maši v Kanalu je do jeseni odšel v Salzburg. Nato je bil kaplan v Banjšicah, vikar v Ročinju, kjer je ustanovil šolo in nazadnje zaradi dobrote in zaslug kanonik v Gorici, kjer je ustanovil gluhonemnico. Bil je tudi višji šolski nadzornik. Za učenje je zbiral otroke na prostem in jih učil verouka, pisanja, branja, računanja, astronomije, plavanja, higiene in kmetovanja. Povsem slednje je učil praktično: »[o]n sam je bil najlepši zgled dela. Sam je obdeloval njive, skrbel za živino, zidal in tesaril, napeljeval vodo, delal načrte za mostove, spravljal žičnice čez reke« (Brecelj 1973: 167). Značajsko je bil vesel, užival je »v žvižganju in petju in sploh veselem razpoloženju, ki je vse, ki so bili v njegovi bližini, prevzemalo in osvajalo.« (Brecelj 1973: 167.) V manjši meri je učil tudi odrasle. Prvi v domačih krajih se je cepil proti črnim kozam. Znan pa je tudi po jabolčni sorti goriška sevka. Umrl je zaradi posledic delovne nezgode pri popravljanju gluhonemnice. Pokopan je na starem goriškem pokopališču (danes del Nove Gorice).

Pomembne letnice:[uredi | uredi kodo]

  • 1790 začel s šolanjem v Trbižu
  • 1793 prišel v Salzburg
  • 1798 vstopil v bogoslovje
  • 1800 opravil svoje najuspešnejše alpinistične dosežke; vzpon na najvišji in najbolj zahtevni vrh 2713 m visoke Mittespitze oz. Watzmanna, Grossglockner (Veliki Klek), Hoher Goll, Untersberg
  • 1802 končal študij, 6. januarja v Salzburgu posvečen v duhovnika, 20. februarja imel novo mašo v Kanalu, bil kaplan v Nonnbergu na Salzburškem, oktobra postal kaplan v Banjšicah pri Sv. Duhu
  • 1807 osnoval malo tiskarno in v njej delal
  • 1808 povzpel se je na Triglav in mu izmeril višino
  • 1809 postal vikar v Ročinju
  • 1819 goriški škof Jožef Balant ga je imenoval za kanonika v Gorici, postal tudi višji šolski nadzornik
  • 1822 izšla prva slovenska tiskana knjiga v Gorici Pesme za kmete ino mlade ljudi
  • 1840 osnoval je prvo slovensko knjigarno v Gorici; po njegovi zaslugi so v Gorici ustanovili gluhonemnico
  • 1845 priključil se je "Društvu zoper trpinčenje živali" v Münchnu
  • 1846 prvi v takratni Avstriji je v Gorici ustanovil društvo proti mučenju živali

Alpinizem[uredi | uredi kodo]

Valentin Stanič je bil pionir modernega alpinizma (v hribe je hodil sam, brez vodnika) in najpomembnejši alpinist Vzhodnih Alp na začetku 19. stoletja. Bil je prvi, ki je stopil na vrh Watzmanna, ki je simbol Bavarske. O tem so obširno poročali mediji in Staniča posebej poudarjali kot Slovenca, čeprav je bil takrat državljan Avstroogrske. Prvenstvene vzpone je opravil v gorah v okolici Salzburga. Takoj prvi dan po prvopristopnikih pa je stopil tudi na vrh Grossglocknerja. Prvi je pozimi stopil na nevarni Untersberg.

Legenda pravi, da je bil razočaran, ker na Grossglockner ni mogel stopiti s prvopristopniki, zato je splezal na komarčo (deblo s prisekanimi vejami), ki so jo rabili kot lestev za lažji prehod skozi škrbino in pustili na vrhu.

Na nekaterih gorah je Valentin Stanič tudi znanstveno z različnimi aparati izmeril njihovo višino, tlak in drugo. Bil je tudi v gorah Karnijskih Alp (Clapsavon), na Gaisbergu, Schafbergu, Hochstaufnu ter na Matajurju, Savinjeku in v Karavankah.

Staničevi planinski spisi so ne samo opisovanje pokrajinskih razgledov in panoram, kar so ljudje takrat prvič spoznavali, ampak tudi opisi flore, alpinističnih dejanj in njegovega duševnega odziva. Zanimala ga je botanika, geologija, proučevanje klimatskih razmer, …

Pomembnejši nemški sestavki, povezani s planinstvom in izdani v nemških časnikih:[uredi | uredi kodo]

Književno delo[uredi | uredi kodo]

Poleg nemških sestavkov, ki so bili povezani z njegovimi dosežki v alpinizmu, je Staničevo delo opazno predvsem v poeziji. Deloval je prerodno in praktično, saj se je posvečal stvarem, ki so izboljševale vsakdanje potrebe. Na Banjšicah in v Ročinju je z namenom, da bi izobrazil svoje ljudstvo, ustanovil lastno tiskarno in knjigarno. Tam je tiskal svoje pesmi (Pesm per predomislovanju Jezusoviga terplenja, Sacris solemniis ali Cerkovna pejsem od svetiga Rešnjega Telessa, Stabat Mater ali zerkovna pejsem od shalostne matere Boshje, Na moje lube šolerje in šolerce). V mislih je imel tudi knjižno družbo, ki bi izdajala ljudske knjige. Delo z lastno tiskarno je nadaljeval tudi v Gorici. Tam je natisnil Ferienfahrtlied (1834) in Perporočenja vredne bukvice za Slovence (1842). S svojimi poročili o razmerah in dogodkih v deželi je sodeloval v salzburškem listu Intelligenzblatt (Wallfahrt der Taubstummen auf den Heiligen Berg bei Görz (1844)).

Staničeve pesmi so poučne. Z njimi utrjuje človekoljubje, vzgaja zadovoljstvo v poklicnem delu. Pomembna mu je vera v človekov napredek. Ta vera pa se je nanaša tudi na zaupanje v Boga. S to vero je reševal svoja zadnja vprašanja življenja, kar je opisano v njegovi zadnji pesmi Hvala vinske trte (Pogačnik 1995: 203).

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

Molitve in premišlovanja per obiskovanju štirih k'zadoblenju odpustkov svetiga leta odločenih cerkva je knjiga molitev in razmišljanj. Vsebuje prozni sestavek Prošnja za dobro leto (molitev ob veliki lakoti) ter litanije, psalme, nauke in »Perstavik nekterih cerkvenih ino drugih pesem« z 41 mašnimi in večinoma prazničnimi pesmimi. Stanič v Molitvah in premišlovanjih zapiše tudi opažanja o neuspehu njegove zbirke Pesme za kmete ino mlade ljudi, ki je izšla nekaj let pred tem. Omeni, da te pesmi nimajo veliko bralcev.

Perporočenja vredne bukvice za Slovence so seznam 109 slovenskih knjig. Med drugimi deli (tudi nabožnimi) so bile na seznamu Vodnikova in Metelkova slovnica, Krst pri Savici, Matiček se ženi in Korytkove Slovenske pesmi kranjskega naroda.

Poimenovanja[uredi | uredi kodo]

Po Valentinu Staniču se imenuje: Staničev planinski dom v Julijskih Alpah v bližini Triglava, Staničevo zavetišče, ki je izdolbeno v skalo pod Triglavom, planinsko društvo Kanal. Staničev vrh je 1805 m visoka vzpetina na grebenu Zeleniških špic v Kamniško-Savinjskih Alpah.

V Ljubljani se po njem imenuje ulica, ki je prvič tako poimenovana leta 1926. Staničeva ulica je tudi v Kanalu, v Kopru pa so Staničevo ime proslavili s Staničevim trgom. Šele od leta 2005 ima tudi Gorica trg Piazzale V. Stanič. Znamenja o Staniču ni imela od leta 1974, torej od odstranitve Staničevega nagrobnika, kljub Staničevemu tamkajšnjemu dolgoletnemu bivanju in delovanju.

Leta 1994 so priredili prvi pohod Po stopinjah Valentina Staniča od Solkana prek Sabotina na Vrhovlje in Korado do Kanala. Od takrat je organiziran vsako leto. Vsako leto 29. aprila je v Kanalu občinski praznik v spomin Valentinu Staniču.

V Münchnu se po njem imenuje trg (Stanig Platz) in ulica. Bavarsko planinsko društvo je ustanovilo Staničevo nagrado za vidne osebnosti, ki so prispevale, in so bile uspešne pri bavarsko-slovenskih povezavah. Leta 1999 so na pročelje planinske postojanke Watzmannhaus, ki stoji pod goro Watzmann na Bavarskem, dodali dvojezično bronasto ploščo v spomin na vzpon Valentina Staniča. V njej so uredili tudi Staničev kot.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Evgen Lovšin: Valentin Stanič: prvi alpinist v vzhodnih Alpah: z 9 slikami. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 1956. (COBISS)
  • France Kidrič: Zgodovina slovenskega slovstva: od začetkov do Zoisove smrti. Ljubljana: Slovenska matica, 1929. (COBISS)
  • Jože Pogačnik: Slovensko slovstvo v obdobju razsvetljenstva. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1995. (COBISS)
  • Jože Pogačnik: Zgodovina slovenskega slovstva. Maribor: Obzorja, 1969. (COBISS)
  • Marijan Brecelj: Zapisek o Staniču. Valentin Stanič. Ur. Marijan Brecelj. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1973. 161–170.
  • Stanko Klinar: Valentin Stanič: prvi alpinist v vzhodnih Alpah: ob dvestoletnici njegovih vzponov na Veliki Klek in Watzmann leta 1800. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2000. (COBISS)
  • Valentin Stanič: Cerovščkov gospod. Ur. Marko Valentinčič. Nova Gorica: Educa, 2009. (COBISS)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]