Val d'Orcia

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Unescova svetovna dediščina
Val d'Orcia
Ime, kot je zapisano na seznamu svetovne dediščine
Tipična pokrajina v Val d’Orcia
Države Italija
Tip Kultura
Kriterij iv, vi
Referenca 1026
UNESCO regija Evropa in Severna Amerika
Zgodovina vpisa
Vpis 2004 (28 zasedanje)

Val d'Orcia, ali Valdorcia, je regija v Toskani v osrednji Italiji, ki se razteza od hribov južno od Siene do Monte Amiata. Zanjo je značilna nežna, skrbno negovana hribovita krajina, občasno razčlenjena z dolinami in slikovitimi mesti in vasmi, kot so Pienza (obnovljena kot "idealno mesto" v 15. stoletju pod pokroviteljstvom papeža Pija II.), Radicofani (dom zloglasnega razbojnika - heroja Ghino di Tacco) in Montalcino (Brunello di Montalcino štejejo med najbolj prestižna italijanska vina). To je pokrajina, ki je postala znana po svojih upodobitvah v umetniških delih renesančnega slikarstva in v sodobni fotografiji.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Val d'Orcia je sestavljena iz petih občin Castiglione d'Orcia, Montalcino, Pienza, Radicofani in San Quirico d'Orcia[1] in se nahaja na severnem vznožju gore Mount Amiata. V dolinah reke tečejo med drugim reke Asso, Formone, Orcia, Vellora in Vivo. Območje ima površino 61.188 hektarov.[2] Območje prečka starodavna Via Francigena in rimska Via Cassia. Na severozahodu meji na pokrajino Crete Senesi, na severovzhodu na doline Chiana (Val di Chiana, tudi Valdichiana).

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

V poznem srednjem veku je imela velik vpliv na tem področju družina Aldobrandeschi, ki je imela leta 1250 tudi guvernerja Rocca d'Orcia. Po tem so nadzor prevzele družin iz Siene, kot prvi Salimbeni, ki so bili močnejši v okolici Castiglione d'Orcia in Radicofani. Po porazu s strani Republike Siena leta 1418 [3], je oblast nad ozemljem prevzela družina Piccolomini in še posebej njen najbolj znan papež Pij II. Pod njim in njegovim arhitektom Bernardom Rossellinom je v majhnem naselju Corsignano, danes v občini Pienza, zrasla cerkev - katedrala Santa Maria Assunta. Drugi projekt, kot je bil jez na reki Orcia pri Pienzi za dobavo vode, ni uspel zaradi smrti Pija II. Leta 1464 je v konfliktu med Sieno in Firencami, pomembno vlogo odigral Montalcino, saj je vlada v Sieni po obleganju mesta 1555-1559 prebivala v Montalcinu, potem pa se predala po sklenitvi miru v Cateau-Cambrésis. [4] Po tem je Val d'Orcia postala del Velikega vojvodstva Toskane, doživela pod Medičejci infrastrukturne izboljšave na Via Francigena / Via Cassia. Med drugo svetovno vojno je imela Val d'Orcia pomemben strateški položaj kot oporišče gotske linije, v kateri so bili storjeni številni vojni zločini. O tem je bisal Iris Origo v svoji knjigi: Toskanski dnevnik 1943/44: vojna leta v Val d'Orcia [5][6].

Svetovna dediščina[uredi | uredi kodo]

Leta 2004 je Val d’Orcia dodal na seznam svetovne dediščine UNESCO po naslednjih merilih:

  • Merilo (iv): Val d'Orcia je izjemen odraz krajine, ki je bila ponovno napisana v renesansi in odraža ideale dobrega upravljanja ter ustvarja estetsko podobo.
  • Merilo (vi): pokrajina Val d'Orcia je poznana po slikarjih iz Scuola Senese, ki je cvetela v času renesanse. Slike Val d'Orcia in zlasti upodobitve krajine, kjer so ljudje upodobljeni kot da živijo v sožitju z naravo, so hodili gledat kot ikone renesanse in so močno vplivale na razvoj razmišljanja o krajini.
Val d'Orcia z Monte Amiata v ozadju, pogled proti zahodu iz La Foce

Orcia DOC[uredi | uredi kodo]

Sangiovese - vininogradi v Val D'Orcia, Monte Amiata v ozadju.

V Val d'Orcia je pas zemljišča ob reki Orcia med območjem DOCG Brunello di Montalcino in Vino Nobile di Montepulciano. Tu so vina Sangiovese in Trebbiano proizvedena pod statusom Orcia Denominazione di origine controllata (DOC). DOC rdeče vino je sestavljeno iz najmanj 60% Sangiovese z drugimi lokalnimi sortami, kot je Abrusco, s katerim je dovoljeno dopolniti preostanek mešanice. Suho belo vino in Vin Santo slog so DOC vina sestavljena iz vsaj 50% Trebbiano z drugimi lokalnimi sortami. Vse grozdje, namenjeno za proizvodnjo DOC vin, je omejeno na največ 10 ton/ ha pridelka na letino s končanimi vin, ki morajo imeti minimalno stopnjo alkohola najmanj 12%. [7]

V popularni kulturi[uredi | uredi kodo]

Kjiga Voja v Val D'Orcia, avtor Iris Origo je opis dogodkov iz 2. svetovne vojne iz prve roke.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Webseite intoscana.it zum Parco Artistico Naturale e Culturale della Val d’Orcia, abgerufen am 19. April 2013 (ital.)
  2. ^ Unesco
  3. ^ Alessandra Carniani: I Salimbeni. Quasi una signoria. Protagon Editori, Siena 1995, ISBN 88-8024-090-0
  4. ^ Langton Douglas: A History of Siena. Betti Editrice, Siena 2000 (Org. London 1902), ISBN 88-86417-61-6, S. 264
  5. ^ Iris Origo: Toskanisches Tagebuch 1943/44: Kriegsjahre im Val d’Orcia. Verlag C. H. Beck, München 1991
  6. ^ Iris Origo: Toskanisches Tagebuch 1943/44: Kriegsjahre im Val d’Orcia. Eintrag im dnb Deutsche Nationalbibliothek
  7. ^ Saunders, Peter Lionel (2004). Wine label language. Firefly Books Ltd. str. 188. ISBN 978-1-55297-720-0. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]