Urbar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Urbar gospostva Kostanjevica iz druge polovice 18.stoletja

Urbar je bila v srednjem veku knjiga, v kateri so bile popisane podrejene posesti, njihovi uživalci (kmetje), njihove dajatve, obveznosti in služnosti zemljiškemu gospodu (fevdalnemu gospodu). Beseda izvira iz srednjevisokonemške besede urbëren oz. erbëren in pomeni dajati donos.

Urbar je bil seznam kmetij (hub) po upravnih enotah za celotno gospodstvo, navadno vezan v knjigo. V njem je bila navedena velikost posesti, njen uživalec (samo hišni gospodar brez družinskih članov), dajatve in služnosti. Včasih so navedene tudi dajatve in služnosti za celotno naselje ali upravno enoto.
Pred urbarji so imeli popise ali knjige posesti in njihovih dohodkov. Najstarejši tak popis na Slovenskem je popis posesti freisinške škofije za škofjeloško območje iz okoli leta 1150.

Zakaj so nastali[uredi | uredi kodo]

Potreba po urbarjih se je pojavila v 13. stoletju, ko so začeli vrednost in donosnost posesti izražati v denarju. Razen tega so se dajatve posameznih kmetij čedalje bolj razlikovale med seboj, pravni izvor in narava posameznih dajatev se je pozabljala, javnopravne in zemljiškolastniške dajatve so se mešale med seboj, še posebno v primerih, ko je bil zemljiški gospod hkrati tudi deželni knez.
Popis je imel dvojno funkcijo, opisal je vrednost in donos gospodstva, hkrati pa je zabeležil obveznosti podložnikov. Na ta način je nastala pravna osnova za stare, enostransko nespremenljive pravice in omogočila vsaj delno ustaljenost kmečkih dajatev. V praksi so zemljiški gospodje spreminjali obveznosti iz tlake v naturalne obveznosti, kasneje v denarne in tudi nazaj v času razvrednotenja denarja.
Od začetka 16. stoletja, ko je nastal davčni sistem, so v urbarjih beležili tudi davčne obveznosti.

Vrste urbarjev[uredi | uredi kodo]

Za slovensko ozemlje so ohranjeni urbarji od 13. stoletja. Vodili so jih do leta 1848, ko je bila zemljiška odveza.

Razlikovali so razne vrste urbarjev. Osnovni urbar (nemško Stockurbar) je dalj časa služil za odmero in kontrolo dohodkov. Od časa so časa so ga kontrolirali in sestavili nov temeljni urbar, vanj zabeležili spremembe in ga potem uporabljali pri nadaljnjem poslovanju za določanje vrednosti posesti in odmero obveznosti. Novemu urbarju so rekli reformirani urbar. Ponekod so uporabljali prepis temeljnjega urbarja za eno leto in v njem knjižili dejanske dohodke. Tak urbar se je imenoval priročni urbar(nemško Handurbar), po značaju je bil računska glavna knjiga. Podožniške dajatve pa so vsebovali tudi urbarialni zapiski, desetinski, gorninski in tlačni registri.

Urbar v slovenskem jeziku[uredi | uredi kodo]

Žal izginuli pisani priročni urbar belokranjskega gospostva Gradac poznamo kot edini v slovenščini napisan primer urbarja. Zato je takorekoč izjemen in edini primer kontinuirano vodenega registra podložniških obveznosti v slovenskem jeziku. Ponavadi so bili urbarji napisani v latinščini ali pa na slovenskemu ozemlju v nemščini.[1]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Sergij Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska matica 1961.(COBISS)
  • Enciklopedija Slovenije, 14. zv., Mladinska knjiga Ljubljana, 2000.(COBISS)
  • Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana 1988.(COBISS)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Urbar · Imenjska knjiga · Terezijanski kataster · Jožefinski kataster · Franciscejski kataster · Zemljiški kataster
Deželna deska · Stara zemljiška knjiga · Nova zemljiška knjiga



Napaka pri navajanju: Na tej strani obstajajo oznake <ref>, toda sklici se ne bodo izpisali brez predloge {{sklici}} (glej stran pomoči).