Upravna delitev Črne gore
Upravna razdelitev Črne gore je upravno-prostorska razdelitev države Črne gore.
Črna gora je razdeljena na 24 občin (opština). To vključuje 21 občin na ravni okrožja in 2 mestni občini (črnogorsko gradska opština / градска община) z dvema pododdelkoma občine Podgorica, navedenimi spodaj. Vsaka občina lahko vsebuje več mest.[1][2]
V zgodovini je bilo ozemlje države razdeljeno na »nahije«.
Regije Črne gore – ki jih je za statistične namene oblikoval Statistični urad – nimajo upravne funkcije. Upoštevajte, da druge organizacije (tj. Nogometna zveza Črne gore) uporabljajo različne občine kot del podobnih regij.
Nedavno ustavljene:
- Občina Petnjica (2013)
- Občina Gusinje (2014)
- Mestna občina Tuzi (2018)
Mestna občina:
- Največje in glavno mesto Črne gore je Podgorica je razdeljena na:
- Mestna občina Golubovci
- Mestna Občina Tuzi
Cetinje ima status prestolnice. Drugi večji mesti sta Nikšić in Pljevlja.
Zveza občin Črne gore je nacionalno združenje lokalnih oblasti Črne gore.[3]
| Andrijevica | Bar | Berane |
| Bijelo Polje | Budva | Cetinje |
| Danilovgrad | Gusinje | Herceg Novi |
| Kolašin | Kotor | Mojkovac |
| Nikšić | Petnjica | Plav |
| Plužine | Pljevlja | Podgorica |
| Rožaje | Šavnik | Tivat |
| Tuzi | Ulcinj | Žabljak |
Najmlajša občina je Petnjica, ponovno ustanovljena 2013.[4], po tem, ko je bila ukinjena leta 1957.[5]
Kotarji[uredi | uredi kodo]
V Socialistični Republiki Črni gori so obstajali tudi kotarji (črnog. srez).
Sedeži teh upravni enot so bili: Cetinje, Ivangrad (danes Berane), Nikšić, Pljevlja in Titograd (danes Podgorica).
Kotarji so bili ukinjeni z Zakonom o osnovama društvenog i političkog uređenja Narodne Republike Crne Gore 22. julija 1957 in prenehali obstajati 1. januarja 1958.
Zgodovina ustroja[uredi | uredi kodo]
V času Kraljevine Črne gore je obstajalo 10 regij (črnog. oblast) in 56 kapetanij (1910).
Do leta 1921 so obstajali tudi okraji, kot nižji nivo razdelitve regije.
V začetku druge svetovne vojne je na področjih pod nadzorom Zemaljskog antifašističkog vijeća narodnog oslobođenja Crne Gore i Boke in partizanov obstajalo tudi 20 vaških ter 15 občinskih narodnoosvobodilnih odborov (NOO), ki so delovali v ilegali. Državljanske spore so reševali na prvi stopnji vaški NOO-i, njihova odločitev pa je bila izvršna, če vrednost spora ni presegala 3000 italijanskih lir. Izvršna telesa NOO-ja so bila pretežno sestavljena iz članov Komunistične partije Jugoslavije, ki se je v tistem času zavzemala za ustanovitev Črne Gore kot suverene federalne države v sklopu Demokratične Federativne Jugoslavije.
V Beranamih je bil 21. julija 1941 osnovan prvi narodnoosvobodilni odbor v Novi Jugoslaviji in Črni gori. Prvi predsednik odbora je bil Aleksandar Bojović.[6]
V začetku aprila 1944 v Črni gori obstaja 11 regijskih, 50 občinskih in nekaj sto vaških NOO, pa še nekaj regijskih in občinskih NOO, ki so v ilegali delovali na zasedem območju.
Po vojni so obstajali mestni, občinski in regijski NOO-i. Število se je na osnovi Zakona o područjima srezova i opština u NR Crnoj Gori (Službeni list NR Crne Gore«, br. 16 od 9. srpnja 1955) zmanjševal do prenehanja delovanja regij (1. januarja 1958), krajevni NOO-ji pa so se preoblikovali v krajevne skupnosti, njihovo število pa se je povečevalo.
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Opštine Arhivirano 2022-01-22 na Wayback Machine., Direktorat za lokalnu samoupravu
- ↑ »Draft of Regional Development Law«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. januarja 2020. Pridobljeno 9. julija 2022.
- ↑ »Union of Municipalities of Montenegro«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. novembra 2015. Pridobljeno 9. julija 2022.
- ↑ www.vijesti.me Arhivirano 2016-03-07 na Wayback Machine., "Skupština je odlučila da Petnjica bude opština, kako je predviđeno izmjenama Zakona o teritorijalnoj organizaciji. ", Dražen Đurašković, objavljeno 28. svibnja 2013., pristupljeno 4. srpnja 2013.
- ↑ www.pobjeda.me. Nezadostno utemeljena ob reformi lokalne samouprave iz leta 1957, je občina Petnjica, čeprav v nasprotju z voljo prebivalcev, ukinjena in administrativno pripojena k občini Berane. objavljeno 28. svibnja 2013., pristupljeno 4. srpnja 2013.
- ↑ Petešić, Ćiril; Bilandžić, Dušan (predgovor) Katoličko svećenstvo u NOB-u : 1941-1945., Vjesnikova press agencija – VPA & ČGP Delo, OOUR Globus, Zagreb, 1982., str. 25.
Literatura[uredi | uredi kodo]
- Lejlić, Šemsudin. Društveno-ekonomski položaj opštine u političkom sistemu Jugoslavije : doktorska disertacija, Univerzitet u Sarajevu, Fakultet političkih nauka „Veljko Vlahović“, Sarajevo, 1977., COBISS.BH 1119238, COBISS.CG 1119238
- Šećković, Damjan. Opština – samoupravna i osnovna društveno-politička zajednica, Centar za marksističko obrazovanje Opštinske konferencije Saveza komunista, Titograd, 1982., COBISS.CG 726797
- Zakon o uređenju varoškijeh opština : sa Pravilnikom varoškijeh opština, 2. izd., Kr. cr. državna štamparija, Cetinje, 1914., COBISS.CG 2246160
- Đorđević, Vesna (prir.) Pregled promena administrativno-teritorijalne podele kod opština : 1991-2002, Savezni zavod za statistiku, Beograd, 2002., ISBN 86-7479-050-X, COBISS.CG 10446864