Uhelj

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Uhelj
Gray904.png
Uhelj, lateralna površina.
Latinsko: auricula
Gray: subject #229 1034
Arterija: zadajšnja avrikularna, zadajšnje avrikularne veje povrhnje temporalne arterije
Živec: trivejni živec, veliki avrikularni živec, mali okcipitalni živec
Limfa: v pre- in postavrikularne bezgavke, parotidne in cervikalne bezgavke


Uhelj (latinsko auricula) je vidni del ušesa, ki se nahaja izven lobanje. Njegov namen je zbiranje slušnih dražljajev, ki jih potem ojača.

Anatomija[uredi | uredi kodo]

Zgornji in zadajšnji rob uhlja se imenuje heliks (helix), polkrožna izboklina uhlja, vzporedna z njegovim robom pa antheliks (anthelix). Scapha je čolničast žleb na uhlju, ki ga omejujeta heliks in antheliks. Spodnji mehki del uhlja, v katerem ni hrustanca in ga tvori s kožo pokrito vezivo in maščevje, je ušesna mečica (lobulus auriculae). Tragus je hrustančna izboklina na sprednji strani vhoda v sluhovod, antitragus pa izboklina na uhlju tik pod in za vhodom v sluhovod. Vdolbinica na uhlju, v katero se odpira sluhovod, omejena spredaj (anteriorno) s tragusom, zadaj (posteriorno) z antiheliksom, se imenuje uhljeva školjka (concha auriculae).

Razvoj[uredi | uredi kodo]

Uhelj se razvije iz šestih gričkov, zgostitev embrionalnega tkiva, ki obdajajo prvo žrelno brazdo v 6. tednu zarodka, na bazi vratu. Trije grički ležijo v prvem, trije pa v drugem žrelnem loku. Medtem, ko uhelj raste, se zmanjšuje prvi žrelni lok. Ko se razvije spodnja čeljustnica, se uhelj pomakne navzgor v svojo končno lego ob strani glave. Ušesna mečica se razvije zadnja. Uhelj nadaljuje rast do pubertete.[1]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Štiblar - Martinčič D. Razvoj ušesa. Medicinski razgledi 2007; 46: 45–54.