Trojček (telekomunikacije)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Trojček (Triple play) je marketinško ime za trojico storitev: internet, televizija in telefonijo. Vse tri storitve delujejo preko internetnega protokola in so značilne za širokopasovni dostop do interneta.

Telekomunikacijski center vesolja Pleumeur-Bodou

Telekomunikacije ( skupaj tvoriti, povedati) označuje vse izmenjave določenih informacij na razdalji. V ožjem pomenu je telekomunikacija izmenjava podatkov oz. in formaciji z uporabo elektrotehnike, elektronike ali pa druge sodobne tehnologije. Ti podatki se tako lahko prenašajo preko dolgih razdalj in celotnega sveta. Sprva je prenos informacij potekal s pomočjo vizualnih signalizacij ko so svetilniki, dimni signali, ritmičnim bobnenjem ipd. . S napredovanjem tehnologije so se telekomunikaciji pridružile še telegrafija, telefonija, radio, televizija, optična vlakna in internet.

Prvi preboj v sodobni telekomunikaciji je prišel v letu 1830, z željo naj v celoti razvijejo telegraf. Uporaba teh električnih komunikacijskih sredstev se je v 19. stoletju eksplozivno začela širiti na vseh kontinentih sveta in tako povezala celine s pomočjo kablov na dnu oceanov. Prva dva priljubljena sistema električne telekomunikacije sta bila: telegraf in telefon, ki pa sta za uporabo zahtevala namestitev prevodnih kovinskih žic.

Rrevolucija v brezžični telekomunikacij se je začela v prvem desetletju 20. stoletja, ko je Guglielmo Marconi, leta 1909, pridobil Nobelovo nagrado za fiziko za svoj pionirski razvoj brezžične radijske komunikacije. Drugi izstopajoči pionirski izumitelji in razvijalci na področju električnih in elektronskih telekomunikacij so: Charles Wheatstone in Samuel Morse (telegraf), Alexander Graham Bell (telefon), Nikola Tesla, Edwin Armstrong, in Lee de Forest (radio), kot tudi John Logie Baird in Philo Farnsworth (televizija).

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodnje telekomunikacije[uredi | uredi kodo]

V srednjem veku so bile kot sredstvo za posredovanje signala običajno uporabljajene verige svetilnikov, ki so bile nameščene na vrhovih gričev. Vendar so verige svetilnikov imele pomankljivost, lahko so prenašale eno samo informacijo, zato si je bilo potrebno pomen sporočila, kot je "sovražnik je bilo opažen", dogovoriti vnaprej.

Leta 1792 je Claude Chappe, francoski inženir, zgradil prvi pritrjen sistem vizualne telegrafije med krajema Lille in Pariz[1]. Vendar je sistem signalnih naprav (semaforjev) otrpel potrebo po usposobljenih izvajalcih in stroških grajenja stolpov vsakih 10-30 kilometrov (6-20 milj). Zaradi konkurence in nastanka električnega telegrafa, je bila zadnja signalna naprava opuščena leta 1880.[2]

Ključni pojmi[uredi | uredi kodo]

Število ključnih pojmov se ponovi vseskozi literaturo o sodobnih telekomunikacijskih sistemih. Nekatere izmed teh konceptov so predstavljeni spodaj.

Temeljni elementi[uredi | uredi kodo]

Osnovni telekomunikacijski sistem je sestavljen iz treh osnovnih enot, ki so vedno prisotni v raznih oblikah:

  • Oddajnik, ki sprejme informacijo in jo pretvori v signal.
  • Prenosni medij, imenovana tudi "fizični kanal", ki prenaša signal. Primer za to je "free space kanal".
  • Sprejemnik, ki sprejme signal iz kanala in ga spremeni nazaj v uporabne informacije.

Na primer, v radijski postaji je ojačevalec tudi oddajnik in antena za oddajanje je vmesnik med ojačevalcem in "free space kanalom". "Free space kanal" je prenosni medij, prejemnikova antena pa je vmesnik med "free space kanalom" in sprejemnikom. Radijski sprejemnik je destinacija radijskega signala, tukaj se dokončno pretvori iz električne energije v zvok za ljudi, ki to poslušajo.

Analogna ali digitalna komunikacija?[uredi | uredi kodo]

Komunikacijski signali so lahko analogni ali digitalni. Obstajajo analogni in digitalni komunikacijski sistemi. Pro analognem signalu, se signal nenehno spreminja glede na informacije. Pri digitalnem signalu, se informacija kodira kot niz diskretnih vrednosti (npr. niz enic in ničel). Med širjenjem in sprejemanjem, se podatki iz analognih signalov neizogibno poslabšajo zaradi neželenega fizičnega hrupa.

Družba in telekomunikacije[uredi | uredi kodo]

Telekomunikacije imajo pomembno vlogo v svetovnem gospodarstvu, pri čemer je bil prihodek svetovne telekomunikacijske industrije leta 2008 ocenjen v višini 3.850.000.000.000$.[3] Storitveni prihodki svetovne telekomunikacijske industrije so bili v letu 2008 ocenjeni v višino 1.700.000.000.000 $ in se pričakuje, da se bodo do leta 2013 dosegel 2.700.000.000.000 $.[3]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Les Télégraphes Chappe, Cédrick Chatenet, l'Ecole Centrale de Lyon, 2003.
  2. ^ CCIT/ITU-T 50 Years of Excellence, International Telecommunication Union, 2006.
  3. ^ 3,0 3,1 Worldwide Telecommunications Industry Revenues, Internet Engineering Task Force, June 2010.