Trajni virološki odziv
Trajni virološki odziv (angl. sustained viralogic response, kraj. SVR) je merilo učinkovitosti zdravljenja hepatitisa C in pomeni odsotnost zaznavnega RNK virusa hepatitisa C v krvni plazmi šest mesecev po ukinitvi zdravljenja.[1] Test na prisotnost virusnega RNK mora izkazovati občutljivost najmanj 50 ie/ml.[2]
Trajni virološki odziv je postal najzanesljivejši napovednik uspešnosti zdravljenja. Ker je kasnejši relaps s ponovno pojavitvijo virusa v krvi redek, je trajni virološki odziv, določen šest mesecev po zadnjem odmerku zdravil, dober napovednik trajne ozdravitve. Nekateri viri podpirajo tudi določevanje trajnega virusnega odziva že v 12. tednu po ukinitvi zdravljenja, vendar ostaja zlati standard za vrednotenje zdravljenja z zdravili proti hepatitisu C določanje virusne RNK 6 mesecev (24 tednov) po končanju zdravljenja.[2]
Trajni virološki odziv je povezan z 99-odstotno verjetnostjo, da se virus pri bolniku ne bo pojavil dolgoročno ponovno v krvnem obtoku. Pri bolnikih, ki dosežejo trajni viroliški odziv, se zmanjšajo smrtnost, potreba po presaditvi jeter, verjetnost za razvoj jetrnoceličnega raka ter zapletov, povezanih z jetri.[3][4]
Napovedni dejavniki[uredi | uredi kodo]
Dva od najmočnejših napovednih dejavnikov za trajni virološki odziv sta vezana na sam virus, in sicer virusno breme pred uvedbo zdravljenja (število kopij virusnega RNK v krvi) ter genotip virusa.[5] Na primer pri genotipu 1 je verjetnost, da se bolnik pozdravi s terapijo pegiliranega interferona in ribavirina, manjša kot pri genotipih 2 in 3. Verjetnost, da bolnik na zdravljenju doseže trajni virološki odziv, je manjša tudi pri sočasnih zdravstvenih težavah, kot so sookužba z virusom HIV, poškodovana jetra ali debelost. Manjša verjetnost za trajen virološki odziv je tudi pri črncih ali bolnikih, ki imajo črnske prednike.[6]
Med napovedne dejavnike trajnega virološkega odziva spada tudi polimorfizem gena za interlevkin 28B (gen IL28B). Največjo verjetnost za trajni virološki odziv imajo bolniki s polimorfizmom CC, sledita genotipa TC in TT.[7]
Glej tudi[uredi | uredi kodo]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Helms, Richard A.; in sod., ur. (2006). Textbook of therapeutics : drug and disease management (8. izd.). Philadelphia, Pa. [u.a.]: Lippincott Williams & Wilkins. str. 1340. ISBN 9780781757348. Pridobljeno 25. julija 2012.
- ↑ 2,0 2,1 Pearlman B., Traub N. Sustained Virologic Response to Antiviral Therapy for Chronic Hepatitis C Virus Infection: A Cure and So Much More. Clinical Infectious Diseases, vol. 52, št. 7: 889–900.
- ↑ http://www.uptodate.com/contents/predictors-of-a-sustained-virologic-response-following-treatment-with-peginterferon-and-ribavirin-for-chronic-hepatitis-c-virus-infection Arhivirano 2014-03-04 na Wayback Machine., vpogled: 28. 2. 2014.
- ↑ Backus L, Boothroyd DB, Phillips BR, et al. Impact of sustained virologc response to pegylated interferon/ribavirin on all-cause mortality by HCV genotype in a large real-world cohort: The US Department of Veterans Affairs' experience. Hepatology 2010; 52: 428A.
- ↑ http://jac.oxfordjournals.org/content/51/3/487.full, vpogled: 28. 2. 2014.
- ↑ http://www.treatmentactiongroup.org/hcv/factsheets/il28b, vpogled: 28. 2. 2014.
- ↑ http://cid.oxfordjournals.org/content/51/7/788.full, vpogled: 28. 2. 2014.