Teorija raznoterih inteligentnosti

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Teorija raznoterih inteligentnosti je teorija, ki jo je leta 1983 razvil ameriški psiholog Howard Gardner.

O teoriji[uredi | uredi kodo]

Gardner je inteligentnost opredilil kot zmožnost reševanja problemov ali ustvarjanja izdelkov, ki so cenjeni v enem ali več kulturnih okoljih. Predhodne opredelitve inteligentnosti so se mu zdele pomanjkljive, saj so vključevale predvsem jezikovno, logično-matematično in delno prostorsko inteligentnost.

Pri ugotavljanju inteligentnosti se je Gardnerju zdelo pomembnejše spoznavanje posameznikovih močnih in šibkih področij, kot medsebojno primerjanje posameznikov po višini izmerjenega IQ-ja. Gardner je tako razvil teorijo o sedmih inteligentnostih, ki jih lahko vsi razvijemo do določene mere kompetentnosti.

Sedem inteligentnosti[uredi | uredi kodo]

Jezikovna inteligentnost[uredi | uredi kodo]

To je sposobnost učinkovitega besednega izražanja in razumevanja kompleksnih besednih sporočil. Jezikovna inteligentnost vsebuje občutljivost za pomen besed in za različne funkcije jezika (prepričevanje - povezano z retoriko, razlaganje ipd.). Uporabljamo jo na primer pri branju, tvorjenju in razumevanju besedil.

Logično-matematična inteligentnost[uredi | uredi kodo]

Je sposobnost abstraktno mišljenje in logičnega razmišljanja ter sklepanja. Uporabljamo jo pri reševanju abstraktnih matematičnih problemov, pri deduktivnem in induktivnem mišljenju, tudi pri znanstvenem raziskovanju.

Prostorska inteligentnost[uredi | uredi kodo]

Prostorska inteligentnost temelji na tvorbi vidnih predstav o poteku ali videzu stvari (barva, oblika, postavitev ...). Ta inteligentnost obsega tudi dobro orientacijo oz. sposobnost znajti se v prostoru in presoditi razmerja med predmeti v prostoru. Uporabljamo jo na primer pri vožnji skozi neznano mesto, risanju, oblikovanju različnih materialov ...

Glasbena inteligentnost[uredi | uredi kodo]

Gre za sposobnost ustvarjanja in poustvarjanja glasbe, prepoznavanja melodij in sledenja ritmu. Ljudje, ki imajo visoko razvito glasbeno inteligentnost so izjemno občutljivi na barvo, ritem, trajanje in glasnost zvokov, hkrati pa imajo tudi izjemen očutek za vibracijo. Glasbena inteligentnost se izraža pri igranju instrumentov, petju, skladanju.

Telesno gibalna inteligentnost[uredi | uredi kodo]

Ta inteligentnost temelji na spretni uporabi telesa, nadzorovanja in koordinacije telesnih gibov. Uporabljamo jo pri usklajenem gibanju (šport, plesu), pa tudi pri spretnem ravnanju s predmeti, ko so ročne spretnosti.

Medosebna inteligentnost[uredi | uredi kodo]

Se kaže v sposobnosti razumevanja drugih ljudi in uravnavanja medčloveških odnosov. Odraža se v spretnosti pri navezovanju stikov in komunikaciji z drugimi ljudmi, kot sposobnost razumevanja njihovih težav, motivov in čustev ter v učinkovitem odzivanju na vedenje drugih.

Znotrajosebna inteligentnost[uredi | uredi kodo]

Znotrajosebna ali avtorefleksivna inteligentnost je sposobnost zavedanja in razumevanja lastnega doživljanja in vedenja. Ljudje, ki imajo visoko izraženo avtorefleksivno inteligentnost, razumejo vzroke in posledice lastnega doživljanja (na primer čustvovanja in vedenja) ter imajo dobro razvito samokontrolo. Take osebe poznajo svoje močne in šibke točke.

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

  • Gardner, Howard (1995): Razsežnosti uma: teorija o več inteligencah. Ljubljana: Tangram.