Tehnična keramika

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Tehnična keramika se je pojavila okoli leta 1950 za potrebe takratne moderne industrije, najprej v elektrotehniki, včasih jo imenujejo tudi inženirska keramika. Mnogi običajni keramični materiali so trdi, porozni in lomljivi, zato v tehnične namene pri posebnih pogojih delovanja neuporabni. Inženirji, tehniki, raziskovalci keramike so študirali in preiskušali raznovrstne keramike da bi jih naredili uporabne tudi za določene ekstremne pogoje delovanja. Inženirska keramika-(Ceramic engineering) je razvila nove, uporabne vrste keramike, ki so se razvile do današnje tehnične keramike. Danes so razvite tri vrste tehničnih keramičnih materialov in sicer:

  • Oksidne keramike z aluminijem in cirkonom,
  • Neoksidne keramike z boridi, karbidi, nitrati, silikati,
  • Kompozitna keramika z kombinacijo oksidnih in neoksidnih keramik.

Uporaba tehnične keramike v vsakdanjem življenju[uredi | uredi kodo]

Materiali tehnične keramike se danes uporabljajo na mnogih področjih modernega živjenja, njena uporaba pa vsako leto narašča. Največja področja njene uporabe so:

Najpogosteje uporabljene vrste tehnične keramike[uredi | uredi kodo]

Proizvajaci tehnične keramike v Sloveniji[uredi | uredi kodo]

Slovenija ima/je imela/ nekaj dobrih proizvajalcev tehnične keramike, kot so:

  • Hidria AET- tehnična oksidna keramika, Tolmin
  • Iskra-Feriti,
  • Swaty- Tovarna brusov, Maribor,
  • Comet- Tovarna brusov in rezil, Zreče,
  • Elektrokeramika-ETI, Izlake,
  • Orodna jekla, Ravne.

Tehnična keramika je v 21. stoletju ena izmed najbolj propulzivnih in dobičkonosnih področij moderne industrije.

Keramični materiali lahko uporabljajo ionsko ali kovalentno povezavo, tako dobijo lahko kristalinsko ali amorfno strukturo.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  • [[1]] Nemški muzej tehnične keramike