Tarkvinij Ošabni

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Večina podatkov o nastanku in razvoju Rimskega kraljestva ni podprta z zgodovinskimi pričevanji, ker so Galci v prvi plenitvi Rima popolnoma uničili državni arhiv in zabrisali vsako drugo sled za preteklostjo. Podatki, ki so na razpolago, so v glavnem povzeti po pripovedovanju Tita Livija, ki je v dobi rimskega cesarstva, pet stoletij po ukinitvi kraljevine, skušal predstaviti državo s čim bolj ugledno preteklostjo. Zato je vsebina tega članka v veliki meri legenda.

Tarkvinij Ošabni

Lucij Tarkvinij Superb (latinsko Lucius Tarquinius Superbus), (535 - 496 pr. Kr.) je bil legendarni sedmi in obenem zadnji Rimski Kralj. Rimu je vladal od leta 535 pr. Kr. do leta 509 pr. Kr. Takrat je prišlo do ljudske vstaje, to pa je privedlo k nastanku Rimske republike. Bolj je poznan po imenu Tarquinius Superbus, in bil član tako imenovane Etruščanske dinastije Rima. Po mnenju klasičnih zgodovinarjev, naj bi se na prestol povzpel s tem, ko je naročil umor svojega predhodnika Servius Tulliusa.

Tarkvinijev oče, Lucij Tarkvinij Priscus, je bil peti Rimski Kralj, vladal med letoma 616-579 pr. Kr. Njegov stari oče naj bi bil Demaratus Korintski, imigrant z Grškega mesta Korint. Sam Priscus izvira iz Etruščanskega mesta Tarkvinij. Nezadovoljen s tamkajšnjimi možnostmi za uspeh, se je preselil v Rim skupaj z ženo Tanaquil, na njeno prošnjo.

Le redki preživeli viri zagotavljajo zanesljive informacije o Tarkvinijevem načinu vladanja. Le ta je bil pogosto opisan kot Tiranski. Njegovo kraljevanje se je končalo leta 509 pr. Kr., po tem ko je njegov sin Sextus Tarquinius posilil Lucretijo, poročeno veljakinjo. To je bil povod za začetek upora, ki ga je vodil Lucij Junius Brutus. Z uporom so dosegli izgon Tarkvinija in svoje družine iz Rima.


Lucij Tarkvinij Ošabni (lat. Lucius Tarquinius Superbus; 534 pr. n. št.510 pr. n. št.) se je povzpel na oblast brez kakršnih koli volitev. Eno njegovih prvih dejanj je bila ukinitev vseh plebejskih privilegijev, ki jih je uveljavil Servij. Poleg tega je prisilil revne sloje, da so delali za bedne mezde pod strogimi pogoji. Toda strog ni bil le do revnih, pač pa je izgnal in ubil vse senatorje in patricije, ki jim ni zaupal oz. se je hotel polastiti njihovega premoženja. Vsi latinski glavarji, ki so se mu poskušali upreti, so bili obravnavani kot izdajalci in kaznovani s smrtjo. Kljub temu, da je bil tiran, pa je Rimsko državo povzdignil in ji izboril visok ugled med sosednjimi narodi, tako z zavezništvi, kot tudi z osvajanji. Svojo hčerko je poročil z Octaviusom Mamiliusom, pomembnim Latincem, in si tako zagotovil velik vpliv v Laciju.

Okrepljen s tem zavezništvom se je usmeril proti Volskom in zavzel premožno mesto Suessa Pometia, s čigar plenom je zgradil veličasten tempelj na Kapitolu. Ta tempelj je bil posvečen trem bogovom, Jupitru, Junoni in Minervi. Med gradnjo temeljev so delavci našli človeško glavo (lat. caput), svežo in dobro ohranjeno. Ta kraj naj bi zato pomenil glavo (vrh) sveta. Po tem je dobil ime Capitolium najprej tempelj, nato pa še grič.

Naslednje mesto, ki ga je napadel Tarkvinij, je bilo latinsko mesto Gabii, ki ni hotelo pristopiti v zvezo z Rimom. Mesta ni uspel zazveti s silo, zato je uporabil zvijačo. Njegov sin Sextus je, pretvarjajoč se, da je bolan, zbežal v Gabii. Ko si je pridobil zaupanje prebivalcev, je očetu poslal sla z vprašanjem, kako naj si pridobi oblast v mestu. Kralj ni odgovoril, pač pa je nadaljeval s streljanjem cvetov najvišjih makov v svojem vrtu. Sextus je razumel subtilno sporočilo in ubil ali se kako drugače znebil vseh vodilnih mož v mestu ter tako olajšal očetu, da je zavladal mestu.

Po tem je Tarkvinij začel oblegati mesto Ardea, prestolnico plemena Rutuli. V tem času so se začeli njegovi sinovi in bratranec Tarquinius Collatinus prepirati o odlikah svojih žena. Tako so se vrnili v Rim, da bi jih nepričakovano obiskali. Zatem so odšli še na obisk k Lucretii, Collatinusovi ženi, v Collatiae. Sextus je bil nad njo očaran, zato je k njej prišel sredi noči in jo skušal posiliti ter ji zagrozil, da bo ubil njenega sužnja in njo ter njuni trupli postavil skupaj, kakor da sta prešuštvovala. Lucretia je o tej grožnji takoj poslala sla svojemu možu in očetu, Brutusu. Ko sta se oba vrnila, jima je povedala, kaj se je zgodilo in se zabodla. Zaradi tega dogodka so kralja in njegovo družino izgnali iz Rima. Tarkvinij, skupaj s sinovoma Titusom in Arunsom, je zbežal v Caere, v Etruriji. Sextus je pobegnil v Gabii, kjer so ga ubili prijatelji tistih, ki jih je sam ubil. Brutus se je z vojsko odpravil v Ardeo, kjer so ga radostno sprejeli, saj je nastopil proti tiranu.

Tarkvinij je do izgona vladal 22 let. V spomin tega dogodka so 24. februarja praznovali praznik regifugium ali fugalia.[1]

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]