Tango

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Tango (ples))
Skoči na: navigacija, iskanje
Tango
Slovenska plesalca tanga - Blaž Bertoncelj in Andreja Podlogar

Tango je urbani družabni ples, ki izvira iz revnejših četrti dveh velemest mest v Latinski Ameriki: iz Buenos Airesa v Argentini ter Montevidea v Urugvaju. Danes ga plešejo na vseh straneh sveta. V posameznih državah ga zaradi manjših prilagoditev imenujejo po svoje (finski tango, japonski tango). Koren besede je latinski »tangere« (dotikati se); drugi njegov izvor iščejo predvsem v afriških izrazih za boben ali pri podobnih starejših plesih. Je ples v paru, plesalca ga večinoma plešeta v objemu in najbolj običajno v dvorani. Prostor ali prireditev, kjer se pleše samo tango, se imenuje milonga.

Za tango sta značilni medsebojna komunikacija in improvizacija obeh plesalcev. Vsak gib v plesu je tekoče dogovorjen med partnerjema, v naprej naučenih povezav figur celega plesa tango ne pozna. Kljub temu imajo določene prvine, ki se jih kombinira vsakič drugače, svoja imena, na primer ocho (osmica), barrida, caminata, colgada, gancho, giro, media luna (polmesec), passada, piernazo, sacada, salto, soltada, tomada, volcada, voleo, itd.

Zgodovina tanga[uredi | uredi kodo]

Natančen izvor tega plesa ni povsem raziskan, ker se je razvil spontano, bil preplet različnih vzorov in plesov z več celin. Že ime je nejasno, prvič se je pojavilo okoli leta 1808 v Montevideu. Pomen besede so si razlagali različno, označeval naj bi boben, hrupni ples črncev ali zabavo, kmalu tudi ples v paru. Po nekaterih teorijah naj bi bilo ime izposojeno iz afro-kubanske besede »tangana«. V Braziliji so tudi kubansko habanero imenovali tango, toda že pred 1. svetovno vojno se je iz brazilske habanere razvila milonga, kot predhodnica današnjega tanga. Ples milonga je bil pogosto na zelo slabem glasu, ker so ga prvotno plesali revnejši sloji. Zato so ga skušali pod novim imenom prilagoditi in narediti bolj primernega za družabni ples. Zaradi argentinskih značilnosti je postala milonga, potem ko se je spremenila v tango, bolj sentimentalna. Rojstno mesto pravega tanga je bilo poleg Montevidea tudi na zahodni obali La Plate v Buenos Airesu, zato tango pogosto imenujemo argentinski tango. V časopisih so ga omenili leta 1866. Evropo je začel osvajati postopoma, po letu 1907, ko so se argentinski študenti iz tedaj bogate države v večjem številu odločali za študij v Evropi. Pariz ga je kot prva velika prestolnica prevzel in po svoje kultiviral v letih pred prvo svetovno vojno. Za tango so sprva menili in pisali, da je pohujšljiv zaradi izvora, domnevno povezanega z bordeli, zaradi tesne drže, novih, dekoltiranih in oprijetih ženskih oblek brez ozkih korzetov ter zaradi izzivalnih plesnih figur, ki so bile v primerjavi z današnjimi enostavne in stroge. Nasprotovali so mu konservativni vladarji in duhovniki, do najvišjih. Camille de Rhynal ga je spretno preoblikoval v družabni ples. Zmagovito leto za tango v Parizu pa je bilo 1912 in podobno leto kasneje. K njegovi popularizaciji je veliko prispeval film, ter v različnih nastopajoči nepozabni filmski igralci in plesalci: Italijan Rodolfo Valentino, pozneje Argentinec Carlos Gardel, najbolj znan ustvarjalec tango glasbe med obema vojnama, kasneje Al Pacino in drugi. Tudi papež Frančišek je izjavil, da obožuje tango in da ga je v mladosti rad plesal.[1]

Tango v Sloveniji[uredi | uredi kodo]

Kot družabni ples se v Sloveniji plešeta standardni (evropski) tango in argentinski tango. Argentinski tango z vsemi različicami ritmov postaja vedno bolj popularen in posamezne skupine ter plesne šole prirejajo posebne prireditve, milonge, v različnih dvoranah po Sloveniji. Deluje že dober ducat plesnih šol. Tango je bil v Ljubljani v starejši obliki dokumentirano uveljavljen že nekaj let pred prvo svetovno vojno. Uveljavljali so ga šolani plesni učitelji, ki so prišli iz severne Italije po letu 1900. V Ljubljani je eden med njimi redno delal vsako zimsko sezono; poučeval je različne plese in različne sloje nemško in slovensko govorečih. Vplivi so verjetno posredno prihajali tudi z Dunaja ter Gradca in dokazano neposredno iz Argentine z izseljenci in mornarji, ki so redno zahajali v Trst. V nekaj letih je postal tango popularen v večjih središčih, predvsem med slovenskimi liberalci v Ljubljani in v njenih plesnih dvoranah: najprej v Narodnem domu, nekaj let kasneje so ga plesali Unionski dvorani, Kazini in na Taboru. Vrhunec je doživel tik pred prvo svetovno vojno, čeprav ga niso smeli plesati oficirji v uniformah; javno ga je napadala še katoliška duhovščina, celo tedanji škof v Ljubljani Anton Bonaventura Jeglič. Po prvi svetovni vojni je njegov pomen pri nas najprej nekoliko upadel, čeprav so ga poznali celo na posameznih vaških veselicah, za tem se je razvijal kot zelo popularen družabni ples v večjih krajih in po podeželju do začetka nove vojne. Za prevladujočim valčkom je bil običajno med tremi plesi, ki so jih na plesih igrali in plesali najbolj pogosto. Kljub temu so mu javno nasprotovali številni mnenjski voditelji, celo liberalno usmerjen časopis Edinost v Trstu. Tam so leta 1927 objavili ogorčen članek Marička poskoč!, v katerem nasprotujejo two stepu, tangu in drugim nespodobnim plesom. Po drugi svetovni vojni so ga preglasili novi plesi in ritmi iz ZDA. Ostajal je med standardnimi plesi, vendar v svoji evropski, prilagojeni različici. Po letu 1945 je bila v vsej Evropi uveljavljena standardna, evropsko-ameriška različica tanga. V Argentini je modnost tanga za nekaj časa zamrla, v Sloveniji pa argentinska kultura ni bila popularna, posebej zaradi političnih nasprotij med državama. Argentinski tango je postal znova bolj priljubljen v zadnjem desetletju 20. stoletja, najbolj v večjih mestih Slovenije. Prvi ga je začel sistematično kot sodoben ples uveljavljati učitelj Uroš Andič leta 1996, ko se je vrnil iz ZDA. Za njim in po tekmovalnih uspehih plesnega para Bertoncelj Podlogar so se razcvetele številne šole in milonge ter praktike v Ljubljani, obalnih mestih, Novi Gorici, Mariboru. Pogosto se pod imenom tango še pleše kaj drugega. Večina poznavalcev razlikuje argentinski tango z različicami od klasičnega, hitrega, počasnega, tanga v ritmu valčka, novega tanga. Ob argentinskem v plesnih šolah po Sloveniji med standardnimi plesi učijo evropski »tango«, ki ima bolj natančno določene figure. Za argentinski tango so značilni posebna drža, veliko improvizacije, prilagajanje soplesalcev, samostojno delo nog, menjalni koraki, včasih figure in prestopanje na mestu. Plesalca menjata hitre in počasne, daljše in krajše korake. Argentinski tango postaja priljubljen med kulturniki. Njegova ambasadorka in promotorka je slovensko francoska pisateljica Brina Švigelj Merat (Brina Svit). Med slikarji ga je upodobil Erik Lovko; izšel je poseben katalog njegovih risb plesa. S tangom se je ukvarjal koreograf Edward Clug (Tango, 1998). Ustvarjene so bile različne gledališko plesne predstave (npr. igralka Vesna Pernarčič). Pesmi o tangu je zapisala Darka Mazi: Tango z možem. Promocijske milonge v različnih krajih (Podsreda, Goriška Brda,) prireja skupina El Fuego. Režiser Metod Pevec je posnel film, kjer se urbana ljubezenska zgodba vrti okoli tanga Vaje v objemu. Argentinski tango je na listi nesnovne dediščine UNESCO.

Tango v Sloveniji - Umetnost[uredi | uredi kodo]

Najbolj odmevna plesalca in koreografa ter uveljavljena učitelja tanga v Sloveniji sta nekdanja svetovna prvaka Blaž Bertoncelj in Andreja Podlogar - BA Tango. Kot koreografa in plesalca sta sodelovala pri različnih projektih v Sloveniji in izven nje. Skupaj z drugimi umetniki sta postavila na odrske deske tudi predstave: Tango Loco, Tango Prohibido, Tango e-mocion in Harmonia. Pomagata pri promociji tanga izven središč, na prireditvah, kakršna je bila leta 2007 Tango Medango v Medani. Imata svojo šolo BA v Ljubljani. Posebej se je s tangom in njegovo nadgradnjo izkazal mariborski balet, s profesionalno predstavo Edwarda Cluga Tango. Številni uveljavljeni ansambli in nove zasedbe igrajo tango glasbo v Sloveniji: Astorpia Tango kvintet, Kvintet Piazzolleky, Distango, Funtango, ženska zasedba Las Felinas del Tango. Poseben festival tanga je že večkrat organizirala Idrija. Med promotorji izstopa idrijski harmonikaš Marko Hatlak. Organiziral je več koncertov skupaj z znanim violinistom Stevanom Milenkovićem. V Ljubljani posamezne plesne šole redno organizirajo pomladne festivale tanga, ki so postali tradicionalni. Argentinski tango je našel ustvarjalni prostor v Izoli, Novi Gorici, Kranju, Mariboru in drugih krajih.

Kako plešemo tango[uredi | uredi kodo]

Stil tanga se razlikuje od ostalih standardnih plesov in ima več različic. V osnovnem izvajanju ni niti izrazitega dviganja niti spuščanja. Pri najpogosteje uporabljanemu stilu tanga, tangu milongueru, noge ne stopajo več vzporedno, pač pa nekoliko diagonalno glede na položaj zgornjega dela telesa, pri čemer v koraku naprej vodi desna stran telesa, v koraku nazaj ali obratu v levo pa leva. Drža se razlikuje od drže pri ostalih plesih. Plesalka je pri tangu še bolj pomaknjena na desno stran. Levo roko položi prilagojeno zaprti ali odprti drži na plesalčevo desno nadlaket plesalca ali za njegov vrat. Drža se med posameznimi figurami nenehno prilagaja. Spojeni roki (njena desnica in njegova levica) se drži nekoliko nižje. Kolena so zrahljana, nekoliko spuščena, toda ne zvita. Nogo se pogosto premika v boku, ne samo v kolenu.

Stili[uredi | uredi kodo]

Vsak plesalec tanga razvije svoj lasten stil plesa, določeni stili plesanja pa so opisani z izrazi

  • Tango milonguero - ples v zaprti drži, ki temelji na tesnem stiku med plesalcema Primer
  • Tango de Salon (salonski tango) - eleganten ples, pri katerem se objem praviloma ne odpre Primer
  • Tango Nuevo - sodobnejša oblika tanga v razrahljanem objemu Primer
  • Tango Fantasia ali Show - odrska različica argentinskega tanga Primer

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Papež mladostnemu dekletu: Če se ne poročiš z menoj ...". Planet Siol.net. Pridobljeno dne 2013-03-14. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]