Tacamuca
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Tacamuca je otroško literarno delo znane slovenske pisateljice Svetlane Makarovič, izdana v zbirki Svetlanovčki. Ilustriral jo je Gorazd Vahen.
Vsebina |
[uredi] O avtorici
Svetlana Makarovič, rojena v Mariboru je končala srednjo vzgojiteljsko šolo v Ljubljani ter diplomirala na AGRFT. Je poznana in uspešna na različnih področjih. V janosti se je najprej predstavila kot pesnica. Objavljala je v revijah in časopisih, objavila pa je tudi pesniške zbirke. Njena prva pesem, ki jo je objavila nosi naslov V črnem tlaku, prva pesniška zbirka, ki jo je objavila pa se imenuje Somrak. Je tudi odlična pisateljica, prav tako za mladino kot za odrasle. Ima svoj značilen slog pisanja proze, saj v delih nastopajo živali s sposebnimi imeni, premišljenim značajem ter v večini primerih zapustijo dom. Njena dela so še vedno uprizorjena v lutkovnih, gledaliških ter radijskih igrah. Njena najbolj znana dela so Pekarna Mišmaš, Sovica Oka, Sapramiška ter druga. Svetlana je znana tudi na glasbenem področju, saj je avtorica različnih besedil skladb, izdala pa je tudi več albumov s šansoni.
[uredi] Zgodba
Pravljica pripoveduje o mali muci Tacamuci, ki ni imela doma, a je bila venomer vesela. Čeprav ni imela dovolj hrane, si je ob najdbi mačjega tolarja raje kupila zelen svilen trakec. Tu se izkaže kot izredno lahkomiselna- svojo lakoto pa si je tešila kar z gledanjem oblakov. Kmalu pa sprevidi, da tako životarjenje ne vodi nikamor in si začne iskati službo. Najprej se je odpravila k zajcu, nato k dihurki, a ni imela sreče. Zvita lisica pa jo je naposled zvabila v svoj brlog, kjer so rožljale oglodane kosti. Ta ji je namreč ves čas nosila hrano, z namenom, da se čim bolj zredi in jo potem sama pohrusta.
Tacamuca se izkaže premišljena, saj kmalu ugotovi, da je ujeta v pasti. Hitro začne klicati na pomoč. Reši jo jazbečar, ona pa urno zbeži k strašilu na polje in mu razloži svojo zgodbo.
Čez čas Tacamuca odpre svojo čevapčičarno, saj je veliko zaslužila s pripovedovanjem svojih zgodb.- Še vedno pa je nosila svoj zelen svilen trakec.
[uredi] Interpretacija
»Delala je bela muca in služila in garala, skoraj svojo zaupljivost bi z življenjem poplačala. Zdaj takole Tacamuca pesem o ponosu poje: Kar je tvoje, me ne briga, kar je moje - je pa moje.«
Pravljica govori o beli mmuci, ki je brez doma. Kljub težkemu življenju je ena najbolj veselih muc, kar jih je naokrog. Ko najde mačji tolar, si namesto hrane kupi zelen svilen trakec, za okoli vratu. Ko oslabi ter shujša, ker dolgo časa nima nič za jesti, se odloči, da si bo poiskala službo. Pot jo pripelje najprej k zajcu, kateremu cel dan krtači kožuh. Ko ji za plačilo ponudi hrano, katere ne je, se odpravi naprej. Tudi pri jazbečevki nima sreče. Ta ji ponudi delo služkinje. Ker je Tacamuca že zelo lačna, jo prosi, če lahko najprej dobi nekaj za pojesti. Ko jo jazbečevka nadere, Tacamuca zavrne delo, ter odide naprej. Takrat pa jo zagleda lisica. Odloči se, da bo Tacamuco zvabila v past, jo malce poredila, nato pa pojedla za kosilo skupaj s svojo sestrično, ki pride čez teden dni na obisk. Nagovori jo, Tacamuca pa ji čeprav z nezaupljivostjo, zaradi hude lakote sledi. Lisica jo pelje v lisičino, kjer skupaj pojesta kokoš. Kasneje Tacamuci razkrije svoje namene, ter ji ves čas nosi hrano v lisičino. Tacamuca se najprej vda usodi, nato pa neki dan začne klicati na pomoč. Tedaj pa jo sliši jazbečar, ki je bil ravno po naklučju na lovu za lisicami. Skoplje luknjo, da se Tacamuca splazi ven, sam pa počaka na lisico. Stepeta se. Seveda zmaga jazbečar, lisica pa se preseli v drug gozd. S Tacamuco ostaneta prijatelja, sama pa odpre čevapčičarno, kjer srečna prodaja ter deli čevapčiče, zraven pa še pripoveduje svojo zgodbo.
[uredi] O glavnem liku
Tacamuca je lepa, vesela, sanjava, a malce lahkomiselna muca. Ima človeške lastnosti, saj govori, služi denar za hrano, ima čustva. Njena sanjavost se odraža tako, da si v trenutku, ko začuti lakoto, pred seboj zamisli svojo najljubšo hrano. Ker je Tacamuca rada urejena, nekega dne za mačji tolar namesto hrane raje poskrbi za svojo lepoto. Kupi si namreč zelen svilen trakec za okoli vratu. Je precej hitro užaljena ter trmasta. To se dobro opazi, ko jo nadere jazbečevka. Ni ji všeč, če se nekdo spravlja nad njo ter jo ozmerja s sluškinjo. Je tudi zelo čista. V lisičini ji ne ugaja smrad, tema ter umazane, oglodane kosti, zato se je ves čas čisti. Ko je bila zaprta v lisičini, bi lahko poskusila poiskati pomoč ali pa pobegniti že takoj, ko jo je lisica zaprla. Vendar se na začetku kar preda usodi in obupa. Tacamuca je hvaležna in se zna učiti iz napak, saj je po tej izkušnji vedno obiskovala jazbečarja, pa tudi vse poučila o tem, kaj se ti lahko zgodi, če nisi previden.
[uredi] Dramska uprizoritev
(26.11.1998; rež.Barbara Hieng Samobor)
Zgodba o Tacamuci je precej poznana med mlajšo populacijo, saj je bila večkrat tudi uprizorjena v Lutkovnem gledališču v Ljubljani. To delo pa so tudi zvočno posneli (pod okriljem režiserke Mateje Koležnik, leta 1996).
Moj zeleni trakec
Moj zeleni trakec v vetru frfota,
Moj prelepi trakec, obožujem ga,
Nisem več navadna bela mačica, zdaj sem
Nekaj prav posebnega, bolj bi me skrbelo
Malo lakote, kvišku rep in glavo, pot pod šapice.
V službo bom stopila, hrano zaslužila, Tacamuca zdaj pa le!
(iz Arhiva LGL)
[uredi] Podobnosti z drugimi deli
V zgodbi se kaže podobnost s Pravljico o malem princu; tako kot ima Tacamuca svoj trakec, ima mali mož svojo cvetlico. Ravno tako Tacamuca hodi od ene literarne osebe do druge kot Mali princ, oba nekaj iščeta, sta srečna v »svojem svetu«, a ju realnost nekako odriva. Oba veže ponos- Deček ima svojo rožo; jo ima rad, jo varuje, skrbi ga zanjo, vsakemu pripoveduje o njenih malih trnih, kako je ranljiva,...
Ona pa ima svoj »ego«, kar se izkaže pri obisku dihurke, ko zavrne delo služkinje. Pravi, da ni služkinja, marveč Tacamuca!
Primerjava Tacamuce z drugimi slovenskimi pravljicami, kjer so glavne književne osebe mačke: Primerjava Tacamuce
[uredi] Viri in literatura
- Knjiga Svetlana Makarovič: Tacamuca
- Slovenska mladinska književnost
