Sveti Lovrenc

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sveti Lovrenc pred cesarjem Valerijanom

Sveti Lovrenc, tudi Lovrenc Rimski, (latinsko Laurentius, pomeni "lovorov venec"); (približno 225–258), je bil eden izmed sedmih diakonov rimske Cerkve, ki je služil papežu Sikstu II in je bil mučen med vladavino rimskega cesarja Valerijana. Čeprav mlad, je užival papeževo zaupanje in zasedel odgovorni položaj kot upravitelj cerkvenega premoženja, skrbel pa je tudi za darovanje ubogim. Za časa vladanja cesarja Valerijana (od leta 253 do leta 260) so papeža kot kristjana zaprli in ubili. Lovrenc naj bi, kot njegov zvest služabnik, hotel umreti z njim, a mu je papež naročil, naj denar iz zakladnice razdeli revežem, saj naj bi že čez nekaj dni sam doživel enako usodo kot papež sam. Rimski načelnik Hipolit je od Lovrenca zahteval zaklade Cerkve in le – ta je predenj pripeljal ubožne, vdove in sirote in jih predstavil kot večje zaklade cerkve, kot naj bi jih imel Hipolitov cesar. Razjarjen Hipolit ga je ukazal mučiti, na koncu pa so ga živega spekli na ražnju.

Sveti Lovrenc kot zavetnik[uredi | uredi kodo]

Sveti Lovrenc je zavetnik revežev, gasilcev, steklopihalcev, kuharjev, likalk. Varoval naj bi pred opeklinami, bolečinami v hrbtu, vročico. K njemu verniki naslavljajo prošnje za verne duše v vicah in ga prosijo za dobro letino.

Upodobitve[uredi | uredi kodo]

Upodabljajo ga kot diakona s pravokotnim ražnjem, z evangelijsko knjigo in s križem, med deljenjem miloščine, ali z mučeniško palmo.

Godovni zavetnik[uredi | uredi kodo]

Ob prazniku svetega Lovrenca imajo god osebe, ki se imenujejo: Lovrenc, Lovre, Lovro, Lavrencij, Lavrencija, Laura, Lavra, Lorena.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]