Josemaría Escrivá de Balaguer

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Josemaría Escrivá de Balaguer
Madrid - Basílica Pontificia de San Miguel - 130202 113324.jpg

Svetnik navadnega življenja
Rojstvo 9. januar 1902, Barbastro, Španija
Smrt 26. junij 1975, Rim, Italija
Priznavanje rimokatoliška Cerkev
Beatifikacija 17. maj 1992, Vatikan (Papež Janez Pavel II.)
Kanonizacija 6. oktober 2002, Vatikan (Papež Janez Pavel II.)
Večje svetišče Naša mati miru, Prelatska cerkev Opus Dei v Rimu
God 26. junij
Coat of arms of Josemaría Escrivá

Josemaría Escrivá de Balaguer, španski katoliški duhovnik, * 9. januar 1902, Barbastro, Španija; † 26. junij 1975, Rim, Italija.

Josemaría Escrivá de Balaguer, (znan tudi kot Jose María ali Josemaría Escrivá de Balaguer y Albas), (slovensko Jožefmarija), rojen José María Mariano Escrivá Albas je bil španski katoliški duhovnik in ustanovitelj Prelature svetega križa in Opusa Dei, bolj znane kot Opus Dei. Za svetnika ga je 6. oktobra 2002 razglasil papež Janez Pavel II.

Escrivá, ustanovitelj Opus Dei, je s sporočilom, da so vsi ljudje poklicani k svetosti, opozoril na nove oblike svetosti v Katoliški cerkvi.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Otroštvo[uredi | uredi kodo]

Jožefmarija Escrivá de Balaguer se je rodil 9. januarja 1902 v Barbastru v Španiji. Njegova starša, José in Dolores Escrivá sta se trudila za dosledno krščansko vzgojo. Družina se je kmalu preselila v Logroño. Escrivá pravi, da je pri šestnajstih letih prvič začutil, da mu je Bog namenil tedaj še neznano poslanstvo.

Študij bogoslovja[uredi | uredi kodo]

Da bi bil lahko povsem na razpolago božji volji, se je odločil, da postane duhovnik. Po letu 1918 je zaključil študij teologije, sprva v Logroñu, zatem pa na papeški univerzi v Zaragozi. S privoljenjem predstojnikov se je ob študiju teologije vpisal še na pravno fakulteto državne univerze. V bogoslovju sta ga odlikovali pobožnost in zrelost, zaradi česar mu je kardinal Soldevila zaupal vodilno nalogo, čeprav je dopolnil komaj 20 let. Njegov apostolat pa je prišel do izraza tudi v predavalnicah, med profesorji in študenti. 28. marca 1925 je prejel mašniško posvečenje.

Ustanovitev Opus Dei[uredi | uredi kodo]

Z dovoljenjem nadrejenih se je leta 1927 preselil v Madrid, da bi tam dokončal doktorski študij prava. V španski prestolnici je kot duhovnik neutrudno deloval med vsemi sloji prebivalstva. Posvečal se je tako ubogim in trpečim v njihovih zasebnih bivališčih kot tudi neozdravljivo bolnim in umirajočim v bolnišnicah. Postal je kaplan v bolnišnici, skrbniški ustanovi, imenovani Damas Apostólicas presvetega srca Jezusovega, poučeval na univerzitetni akademiji in hkrati nadaljeval doktorski študij civilnega prava, ki ga je tedaj omogočala le madridska univerza. Zaradi njegove silne apostolske vneme ga je vrsta ustanov in redovnih skupnosti kmalu pričela prositi za pridiganje in maševanje.

Escrivá je trdil, da mu je Bog 2. oktobra 1928 jasno pokazal poslanstvo, ki mu ga je hotel zaupati. To je bil Opus Dei, nova pot svetosti v Cerkvi, ki naj bi bila odprta za ljudi vseh slojev in prepričanj, ki se trudijo posvečevati svoje običajno delo sredi sveta, ne da bi se pri tem odrekli svojemu stanu.

Escrivá se je tedaj polnoma posvetil nadnaravni nalogi, širjenju te organizacije. Ob stalni, jasni in odločni podpori madridskega škofa je bil kot duhovnik izjemno dejaven. Kmalu so se pokazali rezultati dela. 14. februarja 1930 je spoznal, da morajo biti v Opus Dei vključene tudi ženske.

Duhovniška družba Svetega križa[uredi | uredi kodo]

14. februarja 1943 je ustanovil Duhovniško družbo Svetega križa, ki je z Opus Dei neločljivo povezana. Omogočila je, da so nekateri laiški člani Opus Dei lahko prejeli mašniško posvečenje in vključitev v služenje. Kasneje naj bi Duhovniška družba Svetega križa dovoljevala tudi duhovnikom, vključenim v škofije, da se poslužujejo duhovnosti Opus Dei ter se v skladu s svojo poklicanostjo trudijo za svetost pri opravljanju svojih duhovniških obveznosti, in sicer v brezpogojni poslušnosti svojemu škofu.

V Rimu[uredi | uredi kodo]

Escrivá je leta 1946 odpotoval v Rim in se dokončno preselil tja. Leta 1947 je Sveti sedež postavil Opus Dei in Duhovniško družbo Svetega križa kot instituciji kanonskega prava in ju leta 1950 uradno dokončno potrdil. S tem dejanjem je bilo priznano tudi združenje sodelavcev, ki mu lahko pripadajo tudi nekristjani. To je tedaj pomenilo ekumensko prenovitev. Escrivá je še naprej iskal pravno rešitev, ki bi se povsem skladala z ustanovitveno karizmo. Iz Rima je širil apostolsko delo Opus Dei po celem svetu s stanovitno molitvijo in pokoro, zglednim krepostnim življenjem, neutrudno skrbjo za duše ter neomajno zahtevo po služenju Cerkvi. Po svojih najboljših močeh se je trudil za dobro duhovno in doktrinalno vzgojo tistih, ki so mu sledili. Zaradi pravne in teološke izobrazbe in vodstvenih sposobnosti so Escrivája imenovali za svétnika več dikasterijev Svetega sedeža, za papeškega prelata in za častnega člana Papeške rimske akademije za teologijo.

Učitelj duhovnega življenja[uredi | uredi kodo]

Escrivá je bil v prvi vrsti učitelj duhovnega življenja. Jedro njegovega sporočila je prepričanje, da so prav vsi ljudje poklicani k svetosti. »Posvečevati delo, posvečevati se v delu, z delom posvečevati druge« je bilo geslo, ki ga je rad ponavljal. Poudarjal je potrebo združevanja poklicnega dela, molitve in apostolata v trdno življenjsko enoto, tako da kristjanov obstoj v vsakršnem oziru postane Bogu všečna daritev. V njegovem življenju je igrala ljubezen do svobode odločilno vlogo, še zlasti z ozirom na dejavnost laikov v posvetnih družbenih strukturah. Poudarjal je, da morajo biti laiki v časnih vprašanjih povsem svobodni, in da morajo s to svobodo ravnati odgovorno, t.j. v popolnem soglasju s krščansko vero in v zvestobi nauku Cerkve.

Zadnja leta njegovega življenja zaznamujejo dolga potovanja po Evropi in Ameriki, ki so bila intenzivno katehetskega značaja. Povsod ga je spremljal klic svetosti, ki je nagovarjal tisoče ljudi po vseh kontinentih, da so mu prisluhnili. Njegove knjige z duhovno vsebino, kot so Pot, Srečati Kristusa, Božji prijatelji, Križev pot, so bile natisnjene v milijonskih nakladah.

Smrt[uredi | uredi kodo]

Umrl je zaradi infarkta 26. junija 1975 na glavnem sedežu Opus Dei v Rimu. Tisti dan je pri sveti maši še enkrat izročil svoje življenje Cerkvi in papežu. Njegovo telo počiva v kripti sedanje prelatske cerkve Opus Dei, kamor vsako leto prihaja molit tisoče romarjev z vsega sveta. Ob smrti ustanovitelja je Opus Dei štel 60.000 članov iz 80 narodov in je bil razširjen po vseh petih celinah.

Delo[uredi | uredi kodo]

  • Ustanovitev Opus Dei

Njegovo poslanstvo je Escrivá opisal tako: »Tam, kjer so vaša hrepenenja, vaše delo, vaše ljubezni, tam je kraj vašega vsakodnevnega srečevanja s Kristusom. Sredi najbolj osnovnih zemeljskih stvari se moramo posvečevati, tako da služimo Bogu in vsem ljudem. Izgleda, otroci moji, da se nebo in zemlja združita v vaših srcih, kadar sveto živite običajno življenje.«

  • Pravno-teološka študija La Abadesa de las Huelgas
  • Knjige:
    • Pot (Camino)
    • Sveti rožni venec (Santo Rosario)
    • Jezus prihaja mimo (Es Cristo que pasa)
    • Božji prijatelji (Amigos de Dios)
    • Križev pot (Via Crucis)
    • Ljubiti Cerkev (Amar a la Iglesia)
    • Brazda (Surco)
    • Kovačnica (Forja)

Priznanja[uredi | uredi kodo]

Beatifikacija in kanonizacija[uredi | uredi kodo]

Papež Janez Pavel II. je 17. maja 1992 pred več kot 200.000 romarji na Trgu sv. Petra v Rimu razglasil Escrivája za blaženega.

6. oktobra leta 2002 ga je isti papež razglasil za svetnika. V nagovoru zbrani množici je rekel: »Sveti Jožefmarija je bil poklican, da bi oznanil vsesplošno poklicanost k svetosti in dokazal, da so vsakdanje življenje in običajna opravila pot posvečenja. Lahko bi rekli, da je bil svetnik vsakdanjosti.«

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]