Sveti Janez Damaščan

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sveti Janez Damaščan

Sveti Janez Damaščan, bizantinsko-sirijski teolog, učenjak, pesnik, glasbenik in cerkveni oče, * okoli 676, Damask, Sirija, † 5. december 749, samostan Mar Saba, Zahodni Breg.

Za svetnik se slavi tako v grško-pravoslavni kot v rimo-katoliški Cerkvi. V rimo-katoliški cerkvi se njegov god obhaja 27. marca, v grški pa 4. decembra.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

O njegovem življenju ne vemo nič gotovega, večino podatkov nam je znanih iz zapisov Janeza, patriarha v Jeruzalemu. Rojen je bil v krščanski družini v muslimanskem Damasku, znano je le , da je bil njegov oče državni uradnik z imenom Mansur. Delal je za Kalifa Abdula Maleka. Bil je najvplivnejši predstavnik krščanstva na dvoru. Za Janeza in njegovega polbrata je priskrbel katoliškega učitelja, italijanskega meniha, ki je njegovima sinovoma omogočil najboljšo izobrazbo. Janez je pod njegovim učiteljstvom dosegel hiter napredek na klasičnih področjih (geometrija, literatura, logika, retorika itd.). Po smrti svojega očeta je tudi sam postal visok finančni uradnik v Damasku pod saracenskim kalifom. Zaradi kalifovega sovražnega ravnanja do kristjanov je zapustil svojo službo kmalu po letu 730. Šel je v samostan svetega Saba blizu Jeruzalema, kjer je prejel duhovniško posvečenje. Bil je borec v sporu okoli ikon. Boril se je proti koncilom bizantinskega cesarja Leona III., s katerimi je ta obsojal čaščenje kipov in podob. Celotno življenje je preživel v študiju religioznih del, razen kratkega obdobja pred smrtjo, ko je potoval po Siriji in pridigal proti ikonoklazmu. Janez je bil eden največjih filozofov svojega časa, znamenit po svojih govorniških sposobnostih, nadeli so mu ime Chrysorrhoas (zlati potok - po smislu- zlati govorec). K njegovem bogatem opusu pripisujemo tudi nekaj brezčasnih pobožnih pesmi, še danes uporabljanih v liturgiji. Danes se pogosto o njem ne govori kot o inovativnem teologu, pač pa bolj kot o enciklopediku. Ta teza temelji na njegovem izvrstnem poznavanju učiteljstva, ki ga je sistematično povzel v svojem najpomembnejšem delu. V tretjem delu Vira spoznanja, strnjenem prikazu prave vere. V življenju Cerkve je pustil pomemben pečat, v srednjem veku je bil zelo bran, posebej med pravoslavci, vemo pa tudi, da sta ga študirala tako Peter Lombardski kot Tomaž Akvinski. Leta 1890 ga je papež Leon XIII. razglasil za cervkevega učitelja.

Proti krivoversksemu ikonoklazmu[uredi | uredi kodo]

V 8. stoletju se je razplamtel boj med ikonoduli, zagovorniki čaščenja svetih podob, ter njihovimi ideološkimi nasprotniki, ikonoklasti, ki so se zavzemali za uničenje ikon. Leta 726 je cesar LeonIII. izdal edikt proti ikonam, Janez mu je od začetka ostro nasprotoval, in ljudi množično prepričeval v pravilnost tradicionalnega čaščenja svetih podob. S tem si je nakopal sovraštvo cesarja. Leta 730 je bil izdal drugi edikt, ki pa je šel celo tako daleč, da je ukazal sežig vseh obstoječih ikon, njihove častilce pa obsodil na pregon. Janez se je tokrat še burneje odzval in angažiral mase kristjanov ter tako vršil velik pritisk na cesarja. Pridružila se mu je večina teologov, pozitiven odziv je dobil tudi iz Rima. Leonova kontroverzna zahteva je bila, po hudem boju, opuščena.

Delo[uredi | uredi kodo]

Je zelo plodovit pisec ter je zapustil dela na zelo raznovrstnih področjih, kar priča o njegovi vsestranskosti, dobri izobrazbi ter pisateljskem talentu.

Dogmatična dela[uredi | uredi kodo]

-Vir spoznanja: klasično delo dogmatične teologije v grški Cerkvi. Povzetek patrističnega mišljenja, zlasti so v njem navzoči Kapadočani, Dionizij Areopagit in Maksim Spoznavalec. Razdeljeno je na tri dele: Filozofska poglavja, povzetek filozofije, ki ima namen bralca pripraviti na nadaljevanje knjige Kompendij heretiku, prvo krščansko polemično delo uperjeno proti islamu ter strnjen prikaz prave vere. Ta zadnji, najpomembnejši del, temelji na učenju grških cerkvenih očetov in cerkvenih sinod med 4. in 7. stoletjem. V tem delu odlično povzame ključne doktrine krščanstva, torej Trojica, stvarjenje, in učlovečenje.

-Svete vzporednice, delo o pristnem krščanskem življenju. Odlomki iz Svetega pisma ter iz predhodnih očetov. Mnogi njihovi odlomki so se ohranili le tu.

Eksegetska dela[uredi | uredi kodo]

-Komentarji Pavlovih pisem


Apologetska dela[uredi | uredi kodo]

-O svetih podobah, ključno dela boja glede ikon, sestavljeno iz treh govorov. Janez v ospredje krščanskega razumevanja odnosa do ikon postavi simbolizem, torej čaščenje ikon ni malikovanje pač pa pripomoček, ki kaže onkraj.

-Traktat pravilnega mišljenja, apologetski sestavek v zagovor damaščanov -Dialog med saracenom in kristjanom -Dialog proti manihejcem, sestavek namenjen odgovorom na vprašanja, ki so mu jih postavljali učenci

Druga dela (pesmi…)[uredi | uredi kodo]

najpomembnejša tovrstna dela so -Oktoih – (knjiga osmih tonov) knjiga hvalnic za vsakodnevno bogoslužje. Kot je bilo značilno za tisti čas, je ustvaril tako besedilo kot glasbo. -Barlaam in Josaphat, roman, ki je bila zelo priljubljena v srednjem veku, tudi zelo prevajana. To je zanimiva krščanska različica zgodbe o Budi. -pridige, homilije

Zanimivost[uredi | uredi kodo]

V svojem učenju je Janez Damščan razvil nauk o blaženi Devici Mariji, vključno z njeno brezmadežnostjo čez celo življenje in njen telesni vnebohod.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Slovenska stran s poglavjem iz njegovega dela z naslovom O podobah [1]

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

  • newadvent.org[2]
  • catholic.org[3]