Svarog

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Svarun)
Skoči na: navigacija, iskanje
Svarog
bog stvarnik, bog neba
Simbol: kladivo, sokol
Letni čas: poletje
Otroci: Dažbog, Radegost?
Naslednik: Dažbog (kot vladar nad ljudmi)
Poistovetenje: Hefajst

Svarog (tudi Tvarog, Rarog, Rarach, Jarog, Svarun[1]) je slabo poznano slovansko božanstvo, ki velja za oče Svarožiča/Svarožičev; po ruski legendi je tudi tudi stari kralj med ljudmi.

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Ipatska kronika posebej potrjuje, da so Slovani s Svarogom imenovali nebo.[2]Ime Svarog po Moszynskem izhaja iz sanskritskega korena svar v pomenu »bliskanje, nebo, sonce«.[3] Tudi po Petazzoniju je ime povezano s sanskritskimi besedami svar, surya (sonce), svarga (nebo).[3] Swarga pomeni »sijoče, žareče nebo«. [4] Martynav preko osetske pridevniške končnice -ak ali -ag preko skitske pridevniške končnice -akos in -agos sklepa, da Svarog pomeni pridevnik s pomenom »sijoči«.[4] P. Skok pa koren *svar povezuje z borbo, pa z gotskim swaran, ki pomeni »govoriti«.[5]

Obstoj Svarogovega kulta[uredi | uredi kodo]

Včasih so raziskovalci o obstoju njegovega čaščenja dvomili; V. Pisani npr. meni, da Svarog sploh ni nikoli obstajal, da ga je na osnovi obstoja patronimičnih imen s pripono – skonstruiral avtor Ipatske kronike iz 13. stoletja.[6] danes pa je vse bolj verjetno, da je njegovo čaščenje dejansko obstajalo.[6]Svarog kot rusko božanstvo je izrecno omenjen v Ipatski kroniki.[7] Če ime Svarožič pomeni »otrok Svaroga«, potem je bil Svarog poznan tudi med zahodnimi Slovani. Zdi se, da je v češki in slovaški demonologiji Svarog preživel kot nadnaravni sokol in se kot ognjeni škrat lahko spreminja v zračni vrtinec ter v razne živali.[3]

Interpretacije Svarogovih funkcij[uredi | uredi kodo]

Ipatska kronika iz 13. stoletja navaja, da je bil Svarog, ki ga enači z grškim Hefajstom (Feosta), sprva vladar v Egiptu, na prestolu pa ga je nasledil sin Sonce (Helios), ki se imenuje Dažbog.[6] Po tej kroniki je bil Svarog torej bolj dejavno božanstvo. V času njegove vladavine naj bi z neba padle klešče in tako je z njim povezana veščina kovaštva.[8] Bil naj bi bog sonca, ognja in verjetno tudi domačega ognjišča.[9] pomenljive so vzporednice s finskim kovačem Ilmarinenom in z baltskim Teljavelisom, ki je skoval Sonce in ga dvignil na nebo.[10] Pomembna je tudi vzporednica z Indro oziroma Vŗtrahanom

Svarog naj ne bi bil oče sonca in ognja: iz ljudskega pripovedištva namreč vemo, da sta bila med Slovani tudi mesec in zvezda danica brat oziroma sestra soncu in ognju.[11] Potemtakem bi lahko bila Svarožičev (Svarogovih otrok) cela vrsta. Nekatere interpretacije Svaroga razlagajo kot brezdelnega boga stvarnika (deus otiosus).[3]Svarog naj bi bil breztelesen nebeški bog, tudi Ipatska kronika sporoča, da so Slovani s Svarogom imenovali nebo.[2] Zdi se, da je Svarog tudi najprimernejši nadomestek za nekdanjega indoevropskega Dyau Pater-ja, ki so ga predniki Slovanov morali poznati, in ki je bil verjetno zaradi iranskih vplivov pozabljen.[4]

Astronomsko ozadje kulta[uredi | uredi kodo]

O astronomskem ozadju Svarogovega kulta ne obstaja soglasje. Na osnovi Ipatske kronike nekateri v Svarogu vidijo božanstvo sonca.[6] Po Jacobsonu je Svarog povezan s sončnim Indro. [12] Po Moczynskem koren *swar pomeni tudi »sonce« [3] Vendar so pogoste tudi razlage, ki Svaroga povezujejo z Mesecem. Na to napeljuje že povezava z grškim lunarnim Hefajstom.[13]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Jacobson, R. (1985): 7.
  2. ^ 2,0 2,1 Vasiljev, S. (1928): 40.
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 Ovsec, D. (1991): 124.
  4. ^ 4,0 4,1 4,2 Zaroff, R. (1999): 51.
  5. ^ Ovsec, D. (1991): 124-125.
  6. ^ 6,0 6,1 6,2 6,3 Glej v: Ovsec, D. (1991): 123.
  7. ^ Ipatska kronika je sicer predelava Malaline kronike; glej v: Ovsec, D. (1991): 35, 123; Vasiljev, S. (1928):39-40.
  8. ^ Vasiljev, S. (1928): 39.
  9. ^ Barford, P.M. (2001): 195.
  10. ^ Makarovič, J. (1998): 66.
  11. ^ Vasiljev, S. (1928): 42-43.
  12. ^ Jacobson, R. (1985): 7-8.
  13. ^ Ovsec, D. (1991): 126.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Barford P.M. (2001):The Slavs: Culture and Society in early Medieval Eastern Europe. Great Britain, British Museum Press.
  • Jacobson Roman (1985): Selected Writings: contributions to Comparative Mythology- Studies in linguistics and Philology, 1972-1982 (Selected Writings/Roman Jacobson). Berlin, New York, Amsterdam, Mouton, ed. by Stephen Rudi.
  • Makarovič Jan (1998): Od Črne boginje do Sina Božjega. Ljubljana/Pisa, FDV/ Studi slavi.
  • Ovsec Damjan J. (1991): Slovanska mitologija in verovanje. Domus, Ljubljana.
  • Vasiljev Spasoje (1928): Mitologija drevnih Slovena. Beograd, Srbobran.
  • Zaroff Roman (1999): Organized pagan Cult in Kievan Rus'. The Invention of Foreign Elite or Evolution of Local Tradition? V: Studia mythologica slavica.