Stolnica svetega Janeza Krstnika je sedež Nadškofije Maribor pa tudi Župnije Maribor - Sv. Janez Krstnik. Stoji v strogem centru Maribora, na sredini Slomškovega trga.
Zgodovina [uredi]
Cerkvena ladja, slikana iz prezbiterija
Kapela svetega Križa s Slomškovim grobom v oltarju
Zgrajena je bila v prvi polovici 12. stoletja kot triladijska bazilika v slogu romanike. Sama gradnja je bila posledica preselitve kamniške prafare v Maribor leta 1164, tako da so potrebovali novo cerkev; posvetili so jo svetemu Tomažu. Zraven so zgradili še pokopališče. Leta 1254 so cerkev posvetili novemu svetniku in zavetniku - svetemu Janezu Krstniku. Je edina velika stavba v mestu, ki ponosno, a brez prevzetnosti razkazuje naravno gradivo, iz katerega je sezidana: grobo obdelane kamne in skrbno izklesane kvadre iz sivega in rumenkastega slovenjegoriškega peščenjaka, vendar kljub njihovi obilici in debelini zidov - in tega ni moč pripisovati zgolj puščičastim oknom, ki se poganjajo kvišku - kakor brez teže plava nad širokim ovalnim tlakovanim podnožjem, častitljivo ovita s hrastovim vencem, ki jo ločuje od bližine okolice. Zato se nam zdi, kadar se je približamo, še višja in mogočnejša, in ko jo natančneje pogledamo, se nam razkrije, da je njeno jedro romansko, ko pa je postala za mestno občinstvo pretesna, so ji prizidali gotski prezbiterij. Med 1623 in 1624 je cerkev dobila zvonik.
Naslednji večji gradbeni poseg je cerkev doživela leta 1792, ko so znižali zvonik za 19 m. Leta 1797 so odstranili še pokopališki zid. V baroku so jo še malo razširili, ko so ji prizidali stranski kapeli. Dejavni umetniki so ves čas skrbeli za poslikavo in opremo v duhu svojega časa, medtem ko se je starejša morala umakniti. Dandanes nas nič ne moti, če ni bila zgrajena v enem zamahu, če ni izpoved ene same stilne dobe, temveč se je v njej romanika stikala z gotiko in jima ob strani stoji še barok. Dozdeva se nam, kakor da se visoki oboki od vsega začetka bočijo nad visoko ladjo in ne šele odtlej, ko je ravna lesena streha prvič pogorela, in da jo je pozneje požar opustošil še dvakrat. Tudi stolp tik nje ni ohranjen v prvotni renesančni obliki: ko je namreč vanju udarila strela in je pogorel, so ga znatno skrajšali in obnovili v klasicističnem slogu. Ob tem lahko ugibamo, koliko dragocene prvotne opreme je postalo žrtev zubljev. In ko se oziramo po skoraj golih svetlih stenah, si lahko predstavljamo, da se je na vrhuncu posameznih stilnih obdobij gotovo postavlja s svojim bogastvom, zlasti v baroku; seveda še ne vemo, a lahko slutimo, da je marsikaj treba iskati drugod, denimo v muzeju, celo na tujem kakor veliki baročni zlati oltar. V minulih sto letih sta se zvrstili dve obnovitveni obdobji. Sedaj diha v umerjenem lesku vseh stoletji, v katerih je rasla iz skromne župnijnske cerkvice prek romanske bazilike od stolnice, ko je Maribor sredi preteklega stoletja postal sedež škofije. V njej se pretehtano, ubrano in dostojanstveno družijo slogi, ki so se nekoč pretakali po severni in zahodni Evropi.
4. septembra 1859 je škof Anton Martin Slomšek premestil sedež Škofije Lavant v Maribor in tako je cerkev postala stolnica. Slomškov grob se nahaja v oltarju stranske kapele svetega Križa. Njegovi posmrtni ostanki so bili na to mesto prenešeni 7. oktobra 1978, pred tem pa so 37 let ležali v baziliki.[1] S križevo kapelo je povezana tudi Božja služabnica Cvetana Priol, saj se je v njej spomladi 1939 darovala Jezusu, kot žrtev ljubezni. Leta 1999 je stolnico ob priložnosti Slomškove beatifikacije obiskal tudi papež Janez Pavel II.
Glej tudi [uredi]
Zunanje povezave [uredi]
