Stokesov premik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Poenostavljen prikaz Stokesovega premika.

Stokesov premik je premik maksimuma valovne dolžine oziroma frekvence svetlobe (elektromagnetnega valovanja) absorpcijskega in emisijskega spektra.
Premik se kaže v spremembi največje vrednosti v intenzivnosti valovanja. Opazuje in primerja pa se izsevana in absorbirana svetloba istega elektronskega prehoda. Primera: fluorescenca in Ramanov pojav (Ramanovo sipanje). Pojav je opazen pri atomih in molekulah.

Pojav se imenuje po irskem matematiku in fiziku Georgu Gabrielu Stokesu (1819 – 1903), ki je pojav opisal leta 1852 kot [[fluorescenca|fluorescenco] na mineralu fluoritu (CaF2).

Stokesov premik je razlika med valovno dolžino ali frekvenco vpadajočih in izhajajočih fotonov pri fluorescenci in fosforescenci. Velikost pojava se meri v nm (nanometrih). Stokesova fluorescenca je ponovno oddajanje fotonov z večjo valovno dolžino (z nižjo energijo). Pri absorpciji se foton absorbira in atom preide v vzbujeno stanje. V osnovno stanje lahko preide na več načinov. Pri tem se lahko nekaj energije porabi na različne načine. Eden izmed načinov je prehod energije v zvočna (fonon) ali toplotna nihanja. Atom se končno vrne v svoje osnovno energetsko stanje in izseva foton, ki ima manjšo energijo, kot jo je imel absorbirani foton. Nekaj energije se je pri tem porabilo za vzbujanje nihanj.

Antistokesov premik[uredi | uredi kodo]

Kadar ima izsevani foton večjo energijo imamo antistokesov premik. Dodatna energija pride od termalnih fononov v kristalni mreži. Značilna snov, ki kaže antistokesov premik je itrijevoksisulfid, ki ga dopiramo z gadolinijevim oksisulfidom (Gd2O2S). Ta snov absorbira v področju infrardečega valovanja in seva svetlobo iz vidnega dela spektra.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]