Sporočanje
Sporóčanje je v jezikoslovju tvorjenje in sprejemanje sporočil. Vsako besedilo (pisno ali slušno) mora nekdo izoblikovati (tvorec) in vsako besedilo je nekomu namenjeno (naslovnik).[1]
Tvorec besedila[uredi | uredi kodo]
Tvorec mora oblikovano stvarnost svoje zavesti (in podzavesti) ubesediti, tj. besedilu mora dati ali slušno ali pisno izrazno podobo (ni pa nujno, da to besedilo tudi takoj odpošlje naslovniku – prvi naslovnik je že on sam).[2] Če hoče konkretni tvorec tvoriti dobro besedilo, mora dobro poznati stvarnost, ki jo ubeseduje, jezik, v katerem sporoča, pisni ali slušni prenosnik, vrste besedil, naslovnika in tudi sebe kot tvorca.[1]
Prenosnik besedila[uredi | uredi kodo]
Prenosnik besedila so zračni valovi, če govorimo, ali svetlobni valovi, če je besedilo napisano.[1] Prenosnik besedila je s tem ena temeljnih razlik med govorjenim in zapisanim besedilom.[3]
Za večino govornih položajev, v katerih sprejemamo govorjeno besedilo, je značilno, da je naslovnik (poslušalec) neposredno prisoten, vendar se besedila v določenih govornih položajih prenašajo posredno, prek medijev. Tako je lahko govorjeno sporazumevanje neposredno (poslušalec je navzoč) ali posredno.[3] Govorjeno (slušno) besedilo je lahko vnaprej pripravljeno (tvorec ga naslovniku bere) ali pa prosto govorjeno.[2]
Besedilo[uredi | uredi kodo]
Besedilo je osnovna oblika sporazumevanja.[4] Besedilo je lahko že enostavčna poved (npr. Na pomoč!), večinoma pa so besedila sestavljena iz več eno- in večstavčnih povedi, ki so v soodvisnosti in pomembno je njihovo zaporedje. Zaporedje povedi v nekem besedilu imenujemo sledje (sekvenca).[1]
Besedila so glede na način razvijanja teme:[4]
- obveščevalna (sporočevalec obvešča naslovnika, javno ali zasebno; npr. javni napis, urnik, vozni red)
- opisovalna (tvorec navaja lastnosti, sestavo, delovanje ipd. bitja, predmeta, kraja ...; npr. opis, oris, recept)
- pripovedovalna (tvorec predstavlja doživljanje neke stvarnosti ali dogodek; npr. poročilo, reportaža, pripoved)
- razlagalna (tvorec sporoča vzročno-posledična razmerja; npr. razlaga snovi)
- utemeljevalna (tvorec besedila kaj pojasnjuje, zagovarja ali dokazuje; npr. definicija)
Tvorec lahko stvarnost ubesedi na oseben ali neoseben način.[1]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Žagar F. Slovenska slovnica za vsak dan. Celjska Mohorjeva družba, 2011.
- ↑ 2,0 2,1 Toporišič, Jože. Sporočanje. Jezik in slovstvo letnik 28. Številka 7/8 (1983): str. 308–313.
- ↑ 3,0 3,1 Vogel J. Nekateri vidiki zvrstnosti govorjenega besedila s stališča poslušalca. Obdobja 2003, Ljubljana, št. 22: 453–466.
- ↑ 4,0 4,1 Skaza J. Žepna slovnica slovenskega jezika za vsakdanjo rabo, Ljubljana: Jutro, 2008, str. 83–87.