Slovenske železnice

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Dizelski potniški vlak SŽ 715-127
Potniški vlak SŽ 312
Lokomotiva SŽ 541
Pendolino ICS na Ljubljanski železniški postaji
Pendolino ICS namenjen v Maribor v Ljubljani

Slovenske železnice, d. o. o. (krajše le Slovenske železnice; kratica ) so slovensko podjetje, ki je ponudnik železniških storitev in uslug v državi. Od 10. junija 1992 so SŽ članica Mednarodne železniške zveze (UIC).

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodovina železnic na Slovenskem se prične v obdobju Avstrijskega cesarstva oziroma poznejše Avstro-Ogrske monarhije, ki je vse do razpada leta 1918 vključevala celotno ozemlje današnje Republike Slovenije. Prvi vlak je na slovensko zapeljal že leta 1846, le enajst let pozneje, leta 1857 pa je bila dokončana povezava med Dunajem in Jadranskim morjem, tako imenovana Južna železnica. Železnice so zaradi zemljepisne lege Slovenije od takrat most med severom in jugom ter vzhodom in zahodom. Leta 1929 nastane Kraljevina Jugoslavija in zato se tudi železnice imenujejo Jugoslovanske državne železnice (JDŽ). Leta 1941 JDŽ prenehajo obstajati, razdelijo jih na DRB, FS in MAV, v NDH nastanejo Hrvatske državne železnice (HDŽ), v Srbiji pa (ponovno) Srbske državne železnice (SDŽ). 6. novembra 1960 pridejo v Slovenijo prve štiri garniture tirnih avtobusov, ki jih po osamosvojitvi odstopimo Hrvaškim železnicam. Tako se leta 1962 začne elektrifikacija proge Postojna - Ljubljana, in za njo že druge, kot so Postojna - Koper, Ljubljana - Jesenice, Ljubljana - Maribor, ter Zidani Most - Dobova in tako je leta 1977 dokončana še zadnja elektreficirana proga do zdaj, Maribor - Špilje. Po dokončnem razpadu Jugoslovanjskih železnic, se tiste na Slovenskem poimenujejo kot Slovenske železnice (SŽ). Leta 1994 Italijanski elektromotornik ETR 460 z nagibnim mehanizmom, pravilno imenovan Pendolino na promocijski vožnji 17. septembra med Račami in Hočami doseže absolutni hitrostni rekord na slovenskih progah - 208,2 kilometra na uro, ki je kot ICS med Ljubljano in Mariborom, ter Ljubljano in Koprom poimenovan leta 2000. Julija leta 2002 SŽ prejmejo še zadnjo od tridesetih naročenih elektromotornih garnitur serije SŽ 312/317, imenovanih Siemens Desiro. Od prevzema naprej vozijo v sklopu lokalnih potniških (LP) in regionalnih vlakov (RG) na vseh elektrificiranih progah v Sloveniji. Uporablja se jih tudi kot nadomestne garniture ob izpadu serije SŽ 310/316 Pendolino.

Statistika o železniškem omrežju Slovenskih železnic[uredi | uredi kodo]

Vozni park in omrežje[uredi | uredi kodo]

Del omrežja železnic je elektrificiran (po njem vozijo elektromotorni vlaki), večji del pa je neelektrificiran in po njem vozijo različni tipi dizelskih vlek. Skupna dolžina železniškega omrežja je 1288 km, od tega je elektrificiranega 516 km. V Sloveniji so tri vrste elektrificiranih prog, in sicer je največji del elektrificiran z enosmerno napetostjo 3 kV, med Dobovo in državno mejo s Hrvaško ter med Hodošem in državno mejo z Madžarsko je izmenična napetost 25 kV 50 Hz, med Jesenicami in državno mejo z Avstrijo pa 15 kV 16,7 Hz.

Najhitrejši vlak v Sloveniji je Pendolino EMG, ki vozi pod oznako ICS. Najvišja hitrost, ki jo dosega, znaša 160 km/h (drugače zmore hitrosti do 200 km/h), in sicer doseže te hitrosti na relaciji Pragersko - Maribor in pa Grobelno - Štore.[2] Druga najnovejša pridobitev za potniški promet so potniški vlaki Siemens Desiro.[3] V uporabi je še vedno tudi Gomulka, ki Slovenskim železnicam služi že natanko pet desetletij. Desiro dosega maksimalne hitrost 140 km/h, gomulka pa 120 km/h.

Večina dieselskih vlek pa je proizvodnje Fiat, letnik 1973.[4] Lokomotive, ki vozijo po slovenskih tirih so dizelske (Regan) ali pa tudi najnovejše Siemensove večsistemke, znane pod imenom Helga oziroma v Sloveniji uveljavljeno ime Živa. Povprečna starost lokomotiv pa je okrog 20 let.

Viri in napotki[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]