Slovaška književnost

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Slovaška književnost je književnost petmilijonskega naroda z njegovimi manjšinami, dolgo se je ukvarjala z vprašanjem svoje identitete. Slovaki vse do začetka 20. stoletja niso imeli lastne nacionalne države, zato je del njihove kulturne dediščine povezan tudi s tujejezičnimi spomeniki na njihovem ozemlju. Slovaška književnost tako nastopa šele od 19. stoletja, po standardizaciji slovaškega knjižnega jezika. Od leta 1843 je pisala vrsta slovaških izobražencev Šturovcev- poimenovanih po Ludovitu Šturu- (*1815-1856), ki so ustvarjali književnost, zapisano v domačem, narodnem, slovaškem jeziku.

Obdobje romantike[uredi | uredi kodo]

Nastop romantike na slovaškem pomeni pravzaprav pionirsko delo slovaških književnikov. Svetu so pokazali bogastvo in velik izrazni potencial slovaškega jezika, ki se je dotlej razvijal le v vsakdanji rabi in zahvaljujoč ljudskim običajem. Predstavniki tega obdobja so :

To so bili misleci, izobraženci, romantični pesniki, ki niso samo pisali svoja književna dela, pač pa tudi veliko prevajali Sheakespeara, Goetheja in druge pisce. Knjižna slovaščina se je tako razvijala, izpopolnjevala in spreminjala. Z jezikom se je spreminjalo tudi razumevanje sveta in Slovakov.

Obdobje prve polovice dvajsetega stoletja[uredi | uredi kodo]

Nastop dvajsetega stoletja je pomenil za Slovake začetek velikih sprememb, soustanovitev države Čehoslovaške, začetek industrializacije v tradicionalni agrarni skupnosti, kar je prineslo nove impulze v slovaško književnost. Nastopijo pomembni realistični pisci, takšni so:

Obdobje po drugi svetovni vojni[uredi | uredi kodo]

Po drugi svetovni vojni se je slovaška književnost znašla v zelo neugodnem položaju saj je delovala skoraj pol stoletja v totalitarizmu. Ustvarjalci poezije in proze so si prizadevali za estetsko avtonomnost pri književnem ustvarjanju, vendar se niso uspeli izogniti splošnemu razvrednotenju življenja ljudi in družbe. V književnosti takratnega časa se pojavlja voluntarizem, anarhija, konservativizem, izolacionizem in diktatura. Pojavijo se tudi različne umetniške pobude, ki pa večinoma med seboj ne komunicirajo. Politična otoplitev v letu 1960 je prinesla nekaj toplega vetra tudi v književnost, vendar se je hitro zaustavila do osamosvojitve Slovaške. Šele sedanje srednje in mlajše generacije pesnikov in pisateljev, nadaljujejo delo začeto že v šestdesetih letih. Na področju poezije so to pesniki:

Na področju proze- Novi roman- so to pisatelji:

Na področju kratke proze - fabule so to:

Pisateljice na področju kratke proze, ki pišejo z elementi avtobiografije so:

Pisatelji-pisateljice z disidentsko in emigrantsko preteklostjo so:

Vir[uredi | uredi kodo]

  • Povzeto po: Chrobakova Repar, Stanislava; Nenehna tranzicija, Delo-Ljubljana/št.47/2005/št-9/str.12

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]