Seznam španskih kraljev

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

To je seznam španskih kraljev, ki so vladali združeni Španiji. Pred njimi so na tem območju vladali:

  • Vizigotski kralji
  • Kordobski kalifi
  • Kralji Aragonije in grofje Barcelone
  • Kralji Kastilje in Leona in kralji Asturije
  • Kralji Navare

Te linije so se združile ob poroki Ferdinanda II. Aragonskega in Izabele I. Kastiljske Čeprav sta njuni kraljestvi ostali ločeni, sta jima vladala kot eni enoti. Ferdinand je zavzel tudi južni del Navarre in ga priključil Španiji. Izabela je svoje kraljestvo zapustila hčeri [Ivana Kastiljska|Ivani Kastiljski]] (nora). Med njeno norostjo je Ferdinand opravljal funkcijo regenta, dokler ga ni zamenjal Ivanin mož Filip I. Kastiljski (sin Maksimilijana I. Habsburškega in Marije Burgundske). Po Filipovi smrti je Ferdinand spet prevzel regentstvo. Ivanin sin Karel I. je nasledil Ivano na Kastiljskem prestolu in Ferdinanda na Aragonskem, tako sta se kraljestvi združili.

Španski kralji in kraljice:[uredi | uredi kodo]

Habsburžani[uredi | uredi kodo]

Habsburžani (ali Avstrijci) so potomci Karla I., ki je bil tudi sveti rimski cesar Karel V. Za sabo je zapustil kraljestvo, ki je nekaj časa obsegalo tudi Nizozemsko, vendar pa naziv svetega rimskega cesarja ni prešel na španske monarhe.

Burboni[uredi | uredi kodo]

Španska veja Burbonov je izvirala iz francoske kraljeve družine.

Bonaparte[uredi | uredi kodo]

Burboni (prva restavracija)[uredi | uredi kodo]

Savojci[uredi | uredi kodo]

Prva španska republika 1873–1874

Burboni (druga restavracija)[uredi | uredi kodo]

Druga španska republika 1931–1939

vladal Francisco Franco 1939–1975[8]

Burboni (tretja restavracija)[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Po smrti Karla II. je bilo kratko medvladje, ko so čakali odločitev, če se bo Filip V., Anžujski grof, odločil prevzeti prestol.
  2. Po smrti kralja Ludvika je bilo kratko medvladje, dokler njegov oče ni prevzel prestola.
  3. V velikem delu Španije Ferdinandovega odstopa niso sprejeli, saj je odstopil pod pritiskom. Vrhovna hunta, ustanovljena 25. septembra 1808, ki je bila priznana za legitimno vlado s strani Velike Britaniej, Portugalske in drugih, je Ferdinanda še naprej priznavala za kralja.
  4. Po odstopu Karla IV. je bilo en mesec medvladje, kot guverner je vladal Joachim Murat.
  5. To je bil Jožef, Napoleonov brat. Kot kralj ni bil sprejet povsod in po burbonski restavraciji so večino njegovih zakonov razglasili za neveljavne.
  6. Po Izabelinem odstopu je bilo skoraj dvoletno brezvladje, med katerim je vlada iskala novega monarha v tujini.
  7. Po smrti Alfonza XII. se je začelo regentstvo. Do odločitve o novem kralju je bilo treba počakati do rojstva Alfonzovega posthumnega sina, Alfonza XIII. Če bi bil otrok deklica, bi kraljica postala Alfonzova najstarejša hči, Maria Mercedes, znana tudi kot Infanta Doña, princesa Asturijska. Regentka je bila otrokova mati, Maria Cristina.
  8. Leta 1947 je Franco razglasil obnovitev monarhije, vendar ni dovolil prestolonasledniku, Juanu Burbonskemu, zasesti prestola.