Seznam motorjev dirkalnikov Formule 1

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Aktualna sezona:

Formula 1 sezona 2014

Formula 1

Zgodovina Formule 1
Pravila Formule 1
Dirkalniki Formule 1
Dirkanje v Formuli 1
Prihodnost Formule 1

Seznami:
Vozniki (Prvaki, Zmagovalci)
Moštva (Prvaki, Zmagovalci)
Sistem točkovanja
Velike nagrade | Dirkališča
Rekordi | Motorji
Barve | Drugi ljudje
TV prenosi
Smrtne nesreče
Dirkači brez nastopa
Prekinjene dirke

Od svojih začetkov začetkov leta 1947 je bilo v Formuli 1 veliko različnih pravil glede motorjev, to je Seznam motorjev dirkalnikov Formule 1. Izvor besede Formula je iz uporabe največje kapacitete motorjev in pravilo enotne teže. Omejitve kapacitete motorjev pri Formulah na dirkah za Veliko nagrado so bile pogoste od druge svetovne vojne. Motorji formul so razdeljeni glede na obdobja.

Delovanje[uredi | uredi kodo]

Formula 1 trenutno uporablja štiritaktni alternativni motor z navadnim izgorevanjem. Tipično proizvajajo 300KM na liter prostornine, kar je veliko več od večine motorjev z notranjim izgorevanjem.[1]

Motorji Formule 1 črpajo svojo moč pred sposobnosti delovanja pri zelo visokih vrtljajih, dosežejo tudi 20,000 vrtljajev na minuto. V tem je njihova velika razlika do motorjev cestnih avtomobilov, ki le redko presežejo 7,000 vrtljajev na minuto. Toda navor motorjev Formule 1 ni dosti večji od navora navadnih bencinskih motorjev. Na primer 3L F1 motor proizvaja 650 kW (880KM) pri 18,000 vrtljajih na minuto je navor 345Nm. To je le nekoliko več od 3L motorja serijskega avtomobila BMW Z4 Coupé, ki doseže navor 315Nm, toda to doseže le zaradi boljšega izgorevanja.

Posledično je velika moč dosežena s velikimi vrtljaji motorja, cilj ki obstaja že od začetkov razvijanja zmogljivosti motorjev. Konfiguracija motorjev z navadnim izgorevanjem se ni močno spremenila od slavnega motorja Cosworth DFV, notranji pritisk je ostal okoli 14 barov.[2] Do osemdesetih let so kovinski ventili omejevali vrtljaje na okoli 12,000, toda od devetdesetih jih je zamenjal zrak pod pritiskom, kar omogoča tudi 20,000 vrtljajev na minuto.

Ročica je razdalja, ki jo bat prepotuje v enem ciklu. Krajša ročica omogoča več vrtljajev na minuto pri konstantni hitrosti premikanja bata. Skrajševanje ročice pa tudi povzroči manj učinkovito izgorevalno komoro. Ročica je pri motorju Formule 1 približno 45mm, le polovico svoje širine. To je znano kot konfiguracija over-square in je mogoča tudi zaradi napredka metalurgije.

1947-1953[uredi | uredi kodo]

To obdobje je uporabljalo predvojna pravila 4.5L atmosferskih in 1.5L super kompresorskih motorjev. Dovoljeni so bili tudi dirkalniki Formule 2, svetovno prvenstvo v sezonah 1952 in 1953 je potekalo pod pravili Formule 1, toda istočasno so potekale tudi dirke Formule 1. Pravila dirke Indianapolis 500 so bila predvojna pravila Velikih nagrad z motorji 4.5L za atmosferske in 3.0L za super kompresorske motorje.

Moč okrog 390KM

1954-1960[uredi | uredi kodo]

Prostornina 2.5L motorjev je bila zmanjšana na 750cc3, super kompresorski motorji so bili dovoljeni, toda moštva jih niso uporabljala. Indianapolis 500 je še vedno potekal pod predvojnimi pravili.

Moč okrog 290KM

1961-1965[uredi | uredi kodo]

Pred sezoni 1961 so bili uvedeni 1.5L motorji, vsa moštva so prešla iz sprednjih na zadnje motorje. Čeprav so bili ti na začetku manj močni, se je v petih letih povprečna moč povečala kar za 50 %, tako da so bili časi krogov hitrejši kot pred spremembo v sezoni 1960. Stari 2.5L motorji so bili še uporabljeni za Mednarodne dirke formul, toda do uvedbe avstralske serije Tasman Series med zimsko sezono niso bili uspešni, tako da so bili 1.5L motorji takrat najhitrejši v Evropi.

Moč med 150KM - 225KM

1966-1986[uredi | uredi kodo]

Pred sezoni 1966, ko so zaradi veliko večjih in močnejših motorjev dirkalnike Formule 1 premagovali športni avtomobili, je FIA povečala kapaciteto na 3.0L za atmosferske in 1.5L za super kompresorske motorje. Čeprav je nekaj moštev želelo še večje motorje, prehod ni bil brez težav in sezona 1966 je bila bolj prehodna. Pojav standardnih motorjev Cosworth DFV v sezoni 1967 je omogočil privatnim moštvom nastop na dirkah Formule 1. Super kompresorski motorji so bili prvič po letu 1960 spet dovoljeni, toda pomembni so postali šele v sezoni 1977, ko je Renault predstavil svoj novi motor Gordini V6 Turbo. V sezoni 1969 je Lotus neuspešno eksperimentiral z motorji Pratt & Whitney in štirikolesnim pogonom.

Moč med 390KM - 500KM, turbo 500KM - 900KM na dirkah, na kvalifikacijah tudi 1500KM

1987-1988[uredi | uredi kodo]

3.5 L atmosferski / 1.5 L turbo FIA je omejila tlak vstopnega zraka v valj, dve sezoni kasneje pa so prisilno polnjene motorje prepovedali.

Moč med 500KM - 800KM

1989-1994[uredi | uredi kodo]

3.5 L atmosferski.

Moč okrog 750KM

1995-2004[uredi | uredi kodo]

3.0 L atmosferski.

Moč med 650KM - 950KM

2005[uredi | uredi kodo]

3.0 L V10, motorji so imeli lahko le pet ventilov na valj.[3]

2006-2007[uredi | uredi kodo]

Za sezono 2006 so bili motorji 90º V8 2.4L, bati premera 98mm in ročico kolenčaste gredi vsaj 39.7mm. Imajo dva sesalna in dva izpušna ventila na valj, so atmosferski in morajo tehtati vsaj 95 kg. Dovoljeni so lanskoletni motorji V10 z omejevalnikom vrtljajev za moštva, ki ne morejo pridobiti konkurenčnega motorja V8.

Hlajenje zraka pred vstopom v valj, direktni vbrizg goriva, variabilna geometrija in časovni nadzor sesalnih in izpušnih sistemov, so prepovedani. Vsak cilinder ima lahko le en injektor goriva in eno svečko. Ločen vžigalni sistem je dovoljen le za zagon motorja v boksih ali na štartni vrsti.

Bati morajo biti narejeni iz zlitin železa, niklja, kobalta in/ali titana. Popolna pravila so na voljo s FIA pravila Svetovnega prvenstva Formule 1.[4]

To vodi v zmanjšanje moči za okrog 20 % v primerjavi s 3.0L motorji. Na primer Toyota F1 je napovedala okrog 740KM pri 19,000 vrtljajih na minuto njihovega novega motorja RVX-06.[5]

Za sezono 2007 so zaradi zmanjševanja stroškov uporabljeni motorji iz Velike nagrade Japonske 2006, razvoj motorjev pa je zamrznjen. Enake motorje naj bi uporabljali tudi v sezoni 2008.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ supercars.net
  2. ^ F1 Engine Power Secrets, Ian Bamsey, Revija RACER junija 2000
  3. ^ pravila FIE 2005, Tehnična pravila Formule 1 2005 (pdf)
  4. ^ pravila Formule 1 2006 (pdf), peti poglavje, Pridobljeno 15. decembra 2005
  5. ^ TOYOTA F1 technologies, Specifikacije TF106, Pridobljeno 14. januarja 2006