Seznam motorjev dirkalnikov Formule 1

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Aktualna sezona:

Formula 1 sezona 2014

Formula 1

Zgodovina Formule 1
Pravila Formule 1
Dirkalniki Formule 1
Dirkanje v Formuli 1
Prihodnost Formule 1

Seznami:
Vozniki (Prvaki, Zmagovalci)
Moštva (Prvaki, Zmagovalci)
Sistem točkovanja
Velike nagrade | Dirkališča
Rekordi | Motorji
Barve | Drugi ljudje
TV prenosi
Smrtne nesreče
Dirkači brez nastopa
Prekinjene dirke

Od svojih začetkov začetkov leta 1947 je bilo v formuli 1 veliko različnih pravil glede motorjev, to je Seznam motorjev dirkalnikov formule 1. Izvor besede formula je iz uporabe največje prostornine motorjev in pravilo enotne teže. Omejitve kapacitete motorjev pri formulah na dirkah za Veliko nagrado so bile pogoste od druge svetovne vojne. Motorji formul so razdeljeni glede na obdobja.

Delovanje[uredi | uredi kodo]

Formula 1 trenutno (od leta 2014 naprej) uporablja hibridne pogonske sklope z 1,6-litrskim štiritaktnim V6 bencinskim motorjem s turbopolnilnikom in elektromotorji ter sistemi za povračanje energije. Ti pogonski sklopi imajo skupno moč, ki je primerljiva z močjo atmosferskih motorjev V8, ki so bili v rabi do konca sezone 2013 in so imeli specifično moč približno 300 KM na liter prostornine, kar je veliko več od večine motorjev z notranjim zgorevanjem.[1]

Motorji formule 1 črpajo svojo moč iz sposobnosti delovanja pri zelo visokih vrtljajih, dosežejo tudi 20.000 vrtljajev na minuto. V tem je njihova velika razlika do motorjev cestnih avtomobilov, ki le redko presežejo 7.000 vrtljajev na minuto. Toda navor motorjev formule 1 ni dosti večji od navora navadnih bencinskih motorjev. Na primer 3 l F1 motor proizvaja 650 kW (880 KM) pri 18.000 vrtljajih na minuto je navor 345 Nm. To je le nekoliko več od 3 l motorja serijskega avtomobila BMW Z4 Coupé, ki doseže navor 315 Nm, toda to doseže le zaradi boljšega zgorevanja.

Posledično je velika moč dosežena s velikimi vrtljaji motorja, cilj ki obstaja že od začetkov razvijanja zmogljivosti motorjev. Konfiguracija motorjev z navadnim zgorevanjem se ni močno spremenila od slavnega motorja Cosworth DFV, notranji pritisk je ostal okoli 14 barov.[2] Do osemdesetih let so kovinski ventili omejevali vrtljaje na okoli 12.000, toda od devetdesetih jih je zamenjal zrak pod pritiskom, kar omogoča tudi 20.000 vrtljajev na minuto.

Ročica je razdalja, ki jo bat prepotuje v enem ciklu. Krajša ročica omogoča več vrtljajev na minuto pri konstantni hitrosti premikanja bata. Skrajševanje ročice pa tudi povzroči manj učinkovito zgorevalno komoro. Ročica je pri motorju formule 1 približno 45 mm, le polovico svoje širine. To je znano kot konfiguracija over-square in je mogoča tudi zaradi napredka metalurgije.

1947-1953[uredi | uredi kodo]

To obdobje je uporabljalo predvojna pravila 4,5 l atmosferskih in 1,5 l super kompresorskih motorjev. Dovoljeni so bili tudi dirkalniki formule 2, svetovno prvenstvo v sezonah 1952 in 1953 je potekalo pod pravili formule 1, toda istočasno so potekale tudi dirke formule 1. Pravila dirke Indianapolis 500 so bila predvojna pravila Velikih nagrad z motorji 4,5 l za atmosferske in 3,0 l za super kompresorske motorje.

Moč okrog 390KM

1954-1960[uredi | uredi kodo]

Prostornina 2,5 l motorjev je bila zmanjšana na 750 cc3, super kompresorski motorji so bili dovoljeni, toda moštva jih niso uporabljala. Indianapolis 500 je še vedno potekal pod predvojnimi pravili.

Moč okrog 290 KM

1961-1965[uredi | uredi kodo]

Pred sezoni 1961 so bili uvedeni 1,5 l motorji, vsa moštva so prešla iz sprednjih na zadnje motorje. Čeprav so bili ti na začetku manj močni, se je v petih letih povprečna moč povečala kar za 50 %, tako da so bili časi krogov hitrejši kot pred spremembo v sezoni 1960. Stari 2,5 l motorji so bili še uporabljeni za Mednarodne dirke formul, toda do uvedbe avstralske serije Tasman Series med zimsko sezono niso bili uspešni, tako da so bili 1,5 l motorji takrat najhitrejši v Evropi.

Moč med 150 KM - 225 KM

1966-1986[uredi | uredi kodo]

Pred sezoni 1966, ko so zaradi veliko večjih in močnejših motorjev dirkalnike formule 1 premagovali športni avtomobili, je FIA povečala kapaciteto na 3,0 l za atmosferske in 1,5 l za super kompresorske motorje. Čeprav je nekaj moštev želelo še večje motorje, prehod ni bil brez težav in sezona 1966 je bila bolj prehodna. Pojav standardnih motorjev Cosworth DFV v sezoni 1967 je omogočil privatnim moštvom nastop na dirkah formule 1. Super kompresorski motorji so bili prvič po letu 1960 spet dovoljeni, toda pomembni so postali šele v sezoni 1977, ko je Renault predstavil svoj novi motor Gordini V6 Turbo. V sezoni 1969 je Lotus neuspešno eksperimentiral z motorji Pratt & Whitney in štirikolesnim pogonom.

Moč med 390KM - 500KM, turbo 500KM - 900KM na dirkah, na kvalifikacijah tudi 1500KM

1987-1988[uredi | uredi kodo]

3,5 l atmosferski / 1,5 l turbo FIA je omejila nadtlak prisilnega polnjenja, dve sezoni kasneje pa so prisilno polnjene motorje prepovedali.

Moč med 500 KM - 800 KM

1989-1994[uredi | uredi kodo]

3,5 l atmosferski.

Moč okrog 750 KM

1995-2004[uredi | uredi kodo]

3,0 l atmosferski.

Moč med 650 KM - 950 KM

2005[uredi | uredi kodo]

3,0 l V10, motorji so imeli lahko največ po pet ventilov na valj.[3]

2006-2007[uredi | uredi kodo]

Za sezono 2006 so bili uvedeni 2,4-litrski motorji V8 z 90° kotom, bati premera 98 mm in ročico kolenčaste gredi vsaj 39,7 mm. Imajo dva sesalna in dva izpušna ventila na valj, so atmosferski in morajo tehtati vsaj 95 kg. Za moštva, ki še ne morejo pridobiti konkurenčnega motorja V8, je dovoljena uporaba lanskih motorjev V10 z dodatno omejitvijo vrtljajev.

Hlajenje zraka pred vstopom v valj, direktni vbrizg goriva, variabilna geometrija in časovni nadzor sesalnih in izpušnih sistemov, so prepovedani. Vsak valj ima lahko le en injektor goriva in eno svečko. Ločen vžigalni sistem je dovoljen le za zagon motorja v boksih ali na štartni vrsti.

Bati morajo biti narejeni iz zlitin železa, niklja, kobalta in/ali titana. Popolna pravila so na voljo s FIA pravila Svetovnega prvenstva formule 1.[4]

To vodi v zmanjšanje moči za okrog 20 % v primerjavi s 3,0-litrskimi motorji. Na primer Toyota F1 je napovedala okrog 740 KM pri 19.000 vrtljajih na minuto njihovega novega motorja RVX-06.[5]

Za sezono 2007 so zaradi zmanjševanja stroškov uporabljeni motorji iz Velike nagrade Japonske 2006, razvoj motorjev pa je zamrznjen. Enake motorje naj bi uporabljali tudi v sezoni 2008.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ supercars.net
  2. ^ F1 Engine Power Secrets, Ian Bamsey, Revija RACER junija 2000
  3. ^ pravila FIE 2005, Tehnična pravila Formule 1 2005 (pdf)
  4. ^ pravila Formule 1 2006 (pdf), peti poglavje, Pridobljeno 15. decembra 2005
  5. ^ TOYOTA F1 technologies, Specifikacije TF106, Pridobljeno 14. januarja 2006