Selenova kislina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Selenova kislina
Strukturna formula selenove kisline
Prostorski model selenove kisline
IUPAC-ime selenova kislina
Druga imena selenova(VI) kislina
Identifikatorji
Številka CAS 7783-08-6
PubChem 1089
KEGG C05697
ChEBI 18170
RTECS število VS6575000
SMILES
InChI
ChemSpider 1058
Lastnosti
Molekulska formula H2SeO4
Molekulska masa 144,9734 g/mol
Videz brezbarvni kristali
Gostota 2,95 g/cm3 (trdna)
Tališče

58 °C, 331 K, 136 °F

Vrelišče

260 °C, 533 K, 500 °F (razpade)

Topnost (voda) 130 g/100 mL (30 °C)
Kislost (pKa) podobna kot H2SO4
Lomni količnik (nD) 1,5174 (D-črta, 20 °C)
Struktura
Kristalna struktura ortorombska
Oblika molekule tetraedrična, s selenom v središču
Nevarnosti
Glavne nevarnosti Hazard C.svg jedko (C)
Hazard T.svg zelo strupeno (T)
NFPA 704
NFPA 704.svg
0
3
2
 
R-stavki R23/25, R33, R50/53
S-stavki S20/21, S28, S45, S60, S61
Sorodne snovi
Drugi anioni selenasta kislina
vodikov selenid
Drugi kationi natrijev selenat
Sorodne snovi žveplova kislina
selenov dioksid
selenov trioksid
telutjeva kislina
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za
material v standardnem stanju (pri 25 °C, 100 kPa)

Selenova kislina je selenova okso kislina s kemijsko formulo H2SeO4, natančneje (OH)2SeO2.

Molekula kisline ima po teoriji o odboju elektronov na valenčni orbitali (VSEPR) tetraedrično strukturo s selenovim atomom v središču in kisikovimi atomi na ogliščih tetraedra.[1] Kislina kristalizira v ortorombskem kristalnem sistemu.[2]

Priprava[uredi | uredi kodo]

Zaradi nestabilnosti selenovega trioksida je sinteza selenove kisline z njegovim raztapljanjem v vodi nemogoča. Sinteza podobne žveplove kisline je zaradi obstojnosti žveplovega trioksida mogoča.[1] Selenova kislina se zato pripravlja z oksidiranjem selenovih spojin v nižjih oksidacijskih stanjih.

Ena od možnosti je oksidacija selenovega dioksida z vodikovim peroksidom:

SeO2 + H2O2H2SeO4

Trdna brezvodna kislina se pridobi z izparevanjem vode iz nastale raztopine v vakuumu pri temperaturah pod 140 °C.[3]

Selenovi kislino se pripravi tudi z oksidacijo selenaste kisline (H2SeO3) s halogeni, na primer s klorom ali bromom, ali s kalijevim permanganatom.[4] Če se za oksidant uporabita klor ali brom, se morata nastala vodikov klorid oziroma vodikov bromid odstraniti iz raztopine, ker sicer reducirata selenovo kislino v selenasto kislino.[5]

Selenovo kislino se lahko pripravi tudi z oksidacijo elementarnega selena v vodni suspenziji s klorom:[4]

Se + 4 H2O + 3 Cl2H2SeO4 + 6 HCl

Kemija[uredi | uredi kodo]

Selenova kislina je, podobno kot žveplova, močna higroskopna kislina, zelo dobro topna v vodi. V trdnem stanju veže eno ali dve molekuli kristalne vode.[4] Monohidrat se tali pri 26 °C, dihidrat pa pri −51.7 °C.[1]

Je močnejši oksidant kor žveplova kislina[4] in lahko sprosti celo klor iz kloridnih ionov. Sama se pri tem reducira v selenasto kislino:

H2SeO4 + 2 H+ + 2 ClH2SeO3 + H2O + Cl2

Pri temperaturah nad 200 °C razpade na kisik in selenasto kislino:[4]

2 H2SeO4 → 2 H2SeO3 + O2

Z barijevimi solmi tvori netopen barijev selenat (BaSeO4), ki je bolj topen od podobnega barijevega sulfata (BaSO4). Mnogo selenatov ima enako kristalno strukturo kot ustrezni sulfati.[1]

V reakciji selenove kisline s fluorožveplovo kislino nastane dioksifluorid, ki ima vrelišče pri −8.4 °C:[3]

H2SeO4 + 2 HO3SFSeO2F2 + 2 H2SO4

Vroča koncentrirana selenova kislina lahko raztaplja zlato, pri čemer nastane rdečkasto rumena raztopina zlatovega(III) selenata:[6]

2 Au + 6 H2SeO4Au2(SeO4)3 + 3 H2SeO3 + 3 H2O

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Selenova kislina se uporablja kot reagent za ugotavljanje prisotnosti alkaloidov in oksidant.

Učinki na zdravje[uredi | uredi kodo]

Selenova kislina močno draži kožo, dihala in sluznico. Na stičnih mestih povzroča opekline, zaužitje pa je običajno smrtonosno. Daljša izpostavljenost njenim solem lahko povzroči resne psihološke težave. Poškodovanci imajo po zastrupitvi pogosto trajne okvare.[7]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 D.M. Yost (2007). Systematic Inorganic Chemistry. READ BOOKS. str. 343–346. ISBN 1-4067-7302-6.
  2. ^ M.S. Wickleder (2007), F.A. Devillanova, urednik. Handbook of chalcogen chemistry: new perspectives in sulfur, selenium and tellurium. Royal Society of Chemistry. str. 353. ISBN 0-85404-366-7.
  3. ^ 3,0 3,1 K. Seppelt (1980). Selenoyl difluoride. Inorganic Syntheses XX: 36-38. ISBN 0-471-07715-1.
  4. ^ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 A. De Kumar (2003). A Text Book of Inorganic Chemistry. New Age International. str. 543–545. ISBN 81-224-1384-6.
  5. ^ V. Lenher, C.H. Kao (junij 1925). The preparation of selenic acid and of certain selenates. Journal of the American Chemical Society 47 (6): 1521–1522. doi: 10.1021/ja01683a005.
  6. ^ V. Lenher (1902). Action of selenic acid on gold. Journal of the American Chemical Society 24 (4): 354–355. doi: 10.1021/ja02018a005.
  7. ^ CAS-Nr. 7783-08-6. GESTIS-Stoffdatenbank. Pridobljeno 11. januarja 2008.