Sedeči bik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sedeči bik

Sedeči bik (Lakota: Tȟatȟaŋka Iyotȟaŋka ali Ta-Tanka I-Yotank; ca. 1831 – 15. december, 1890) (dakotsko Tatanka Jotake ali Tatanka Jotanka, rojen Hunkesni - Počasni, angleško Sitting Bull), je bil sveti mož Sujev Hungpapa Lakota, rojen blizu Grand River v Južni Dakoti.

Sedeči bik je bil veliki poglavar plemena Dakota oz. Lakota, kot so se sami imenovali ali Sujev, kot so jih prvi poimenovali francoski naseljenci.

Najbolj je znan po tem, da je skupaj s poglavarjema Norim konjem (angleško Crazy Horse) in Žolčem (Gall) pri reki Little Bighorn 25. junija 1876 premagal ameriškega polkovnika Georgea Armstronga Custerja, poveljnika 7. konjeniškega polka. V tej bitki je 210 konjenikov ameriške vojske napadlo približno 4000 Indijancev. Napadeni domorodni bojevniki so bitko dobili, za KOV ZDA pa je bil do tedaj to največji vojaški polom v njihovi zgodovini. Padlo je 268 vojakov ZDA, žrtve na indijanski strani pa se ocenjujejo na 40 bojevnikov.

V mesecih po bitki je Sedeči bik pobegnil čez Združene države v Wood Mountain, Saskatchewan, Kanada, kjer je ostal do 1881, ko se je predal ameriškim silam. Manjši del njegove skupine pod Chief Wambligi se je odločil, da ostane v Wood Mountain. Po vrnitvi v ZDA, je kratko nastopil v šovu Buffalo Bill´s Wild West.

Po opravljanju dela kot igralec, se je Sedeči bik vrnil v Standing Rock v Južni Dakoti. Zaradi strahov, da bo uporabil vpliv za podporo gibanju Ghost Dance, je vlada pri Agenciji za Indijance odredila njegov pripor. Med bojem, ki se je vnel med podporniki Sedečega bik in policije, je bil ustreljen.

Poroka in družina[uredi | uredi kodo]

Sedeči bik in žena Seen by the Nation, Standing Rock Indijanski Rezervat okoli 1885

Zgodnja zgodovina družine Sedečega bika je nejasna, toda prva poroka se je verjetno dogodila leta 1851 z ženo Her Pretty Door ali Light Hair. 1857 se jima rodi sin, ki je umrl v otroštvu zaradi bolezni. Light Hair je umrla med porodom. Sedeči bik, je posvojil nečaka, One Bulla v času smrti prvega sina. 1857 je posvojil tudi mladega Assinibine, ki je postal Jumping Bull.

Sveti mož[uredi | uredi kodo]

Sedeči bik okrašen z orlovimi peresi

Sedeči bik je Sujiev sveti mož, ali wičaša wakaŋ, pri svojih zgodnjih dvajsetih letih. Njegove zasluge in odgovornosti ki jih je imel kot sveti mož, so vključevale razumevanja celostnih verskih običajev in verovanj Sujiev in tudi učenja naravnih pojavov, kot so se navezovali v vedenja Sujiev . Intenzivni duh Tȟatȟaŋka Iyotȟaŋka je prevladal v njegovem celotnem bitju; v zrelih letih je neprestano ohranjeval in se izpraševal o razumevanju vesolja in načinih, v katerih bi lahko svoje neskončne moči koristno prenesel ljudem. Tȟatȟaŋka Iyotȟaŋka je poznal veščino zdravljenja in zdravilnih rastlin, čeprav ni bil zdravilec, pejuta wakaŋ.

Zaradi svojega statusa kot wičaša wakaŋ, je bil član Bizonje Družbe in član Heyoka, družba čudežne ptice thunderbirds.

Udeležba v ´šovu Wild Westa´[uredi | uredi kodo]

1885 je bilo Sedečemu Biku dovoljeno, da zapusti rezervat in se pridruži Šovu Buffalo Bill Cody´s Wild West. Zaslužil je okoli $50 tedensko za en krog s konjem okoli arene, kot razvpita atrakcija. Govorice, da je pogosto preklel publiko v svojem jeziku med šovom, nekateri zgodovinarji izpodbijajo. Obstajo poročila o tem, da je Sedeči Bik dejansko večkrat izrekal govore v navezavi na njegov željo po poučevanju mladine in ureditev odnosov med Suji in belci. Poročila so tudi o tem, da je Sedeči Bik preklel svojo publiko med otvoritveno slovesnostjo ob zaključku Severne Železnice Pacifika v 1884.

Sedeči bik je ostal v tem šovu štiri mesece pred vrnitvijo domov. V tem času je postal nekakšna slavna oseba in romanticiran borec za svobodo. Zaslužil je malo bogastvo z računanjem za avtogram, čeprav je denar pogosto daroval za brezdomce in prosjake. V tem času je Sedeči Bik spoznal, da sovražniki niso omejeni le na vojaške pripadnike, ki jih je srečeval na svojem ozemlju in da so mnogi, ki so pripadniki v lastništvu tehnologije. Spoznal je tudi, da bi bili Suji premagani v nadaljevanju takega bojevanja.

Incident aretacije in pokop[uredi | uredi kodo]

Potek aretacije: 12. decembra 1890, je bilo poslano sporočilo za aretacijo Tȟatȟaŋka Iyotȟaŋka. Na dan 15. december je 43 policistov - Indijancev obkolilo njegovo kočo še pred zoro. Tri milje stran so bili podprti s konjenico. Ko je poročnik Bull Head vstopil v kočo, je Sedeči Bik spal, privolil je, da odide s policijo in zaprosil, da mu osedlajo konja. Večja skupina udeležencev Ghost Dance-a, mnogo večja od policijskih sil, je pred kočo izzivala policijo. Plesalec Catch-the-Bear, je povlekel puško in ustrelil poročnika Bull Heada od strani. V poskusu, da ustreli nazaj, je po nesreči zadel Sedečega bika. Nakar je drug policaj, Red Tomahavk, ustrelil Sedečega bika v glavo. Njegovo telo naj bi bilo pokopano v bližnjem Fort Yates, toda 1953 je bil prenesen v Mobridge, Južna Dakota od Sujiev, ki so zahtevali, da je njegov grob bližje njegovemu rojstnemu kraju. Nekateri Suji in zgodovinarji so ovrgli to trditev s stališčem, da prenešeni posmrtni ostanki niso od Sitting Bulla.

Grob Sedečega bika v Fort Yates, okoli 1906

1893 - koča na Grand River je bila prenesena v Chicago kot del World's Columbian Exposition; razstavljena skupaj s plesi prvotnih ameriških naseljencev in s pripisom "War Dance Given Daily." Hoolywodski filmi, ki prikazujejo Sitting Bulla in njegovo življenje: The Hostile Sioux Indian Chief (1914), Sitting Bull at the Spirit Lake Massacre (1927), Sitting Bull (1954), Buffalo Bill and the Indians or Sitting Bull's History Lesson (1976), and Bury My Heart at Wounded Knee (2007). 1996 - 6. marca je Standing Rock plemenski svet Sujiev glasoval za preimenovanje Standing Rock College v Sitting Bull College v čast Sitting Bulla.

Reference[uredi | uredi kodo]

Lazarus, Edward. Black Hills White Justice: The Sioux Nation versus the United States, 1775 to the Present. New York: HarperCollins, 1991.

  1. McLaughlin, James. Account of the Death of Sitting Bull and of the Circumstances Attending It. Philadelphia, 1891.
  2. Mooney, James. (Abridged version) The Ghost-Dance Religion and the Sioux Outbreak of 1890. Originally published as Part 2 of the Fourteenth Annual Report of the Bureau of Ethnology to the Secretary of the Smithsonian Institution, 1892-93, Washington: GPO, 1896. Abridged version publication information: Edited by Anthony F. C. Wallace. Chicago: University of Chicago Press, 1965.
  3. "Sitting Bull Rises Again - Two Indians Deny Bones of Chief Were Taken to Južna Dakota." The New York Times. December 19, 1953

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]