Samostalniški zaimek

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Samostálniški zaímek je samostalniška beseda, ki zamenjuje samostalnik in posredno poimenuje enoto stvarnosti. Tako kot samostalnikom, lahko tudi samostalniškim zaimkom določimo spol, število in sklon. Nekatere oblike poznajo vse tri spole (on, ona, ono), druge pa le moškega (nekdo) ali srednjega (nekaj).

Ločimo:

Osebni zaimki[uredi | uredi kodo]

Osebni zaimek je lahko moškega, ženskega ali srednje spola (on, ona, ono), le zaimka za 1. in 2. osebo ednine imata za vse spole enako obliko (jaz, ti).[1]

Osebni zaimek zaznamuje udeleženost v pogovoru (npr. jaz – govoreči, ti – ogovorjeni, on – neudeleženi). Ločimo tri oblike:[2]

  • naglasne oblike: jàz, mêne, mêni, mêne, o mêni, z menój;
  • naslonske oblike (kratke): me, mi, te in
  • navezne (predlog + naslonska oblika): po + me = pome, za + te = zate.

Naslonske oblike se pojavljajo v rodilniku, dajalniku in tožilniku vseh števil (mêneme, nájunaju, nàsnas). Obstajajo tudi naglašene naslonske oblike, ki pa se uporabljajo redko, npr. na mé namesto name.[1]

Osebni povratni zaimek[uredi | uredi kodo]

Osebni povratni zaimek je za vse spole, števila in osebe enak in nima imenovalniške oblike.[1] Uporablja se tedaj, ko sta osebek in predmet (ali prislovno določilo) ista predmet ali stvar in pozna naslednje oblike:[2]

Im. Rod. Daj. Tož. Mest. Or.
Naglasne oblike / sebe sebi sebe (o) sebi (s) seboj/
sabo
Naslonske oblike / se si se / /
Navezne oblike / / / zase, podse,
nase, vase,
zase
/ /

Neosebni zaimki[uredi | uredi kodo]

Zaimki tipa kdo so moškega spola (npr. nekdo, kdor, nihče), zaimki tipa kaj pa srednjega (nekaj, kar, nič).[1]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 99–101.
  2. ^ 2,0 2,1 Žepna slovnica slovenskega jezika za vsakdanjo rabo, Ljubljana: Jutro, 2008, str. 55–59.