Saško zrcalo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Volitve kralja po heidelberškem saškem zrcalu iz okrog leta 1300. ZGORAJ: trije cerkveni knezi kažejo na kralja; SREDINA: renski palatin kot zakladnik podaja kralju zlato skledo, za njim prihajata saški vojvoda z maršalsko palico in brandenburški mejni grof s posodo tople vode; SPODAJ: novi kralj pred veljaki.

Saško zrcalo (nemško: Sachsenspiegel) je najstarejša in najpomembnejša nemška pravna knjiga srednjega veka.

V letih 1224-31 ga je sestavil v latinskem jeziku saški vitez Eike von Repgow in ga potem še prevedel v spodnjenemški jezik. Temelji na ostfalskem pravu avtorjeve ožje domovine. Vsebuje dva dela: saško deželno pravo (povzetek veljavnega običajnega prava svobodnih Saksoncev vseh stanov) in fevdno pravo (ki obravnava predvsem pravne zadeve visokega plemstva). Saško zrcalo predstavlja vzorec gornjenemškima pravnima knjigama: Nemškemu zrcalu (Deutschenspiegel) in Švabskemu zrcalu (Schwabenspiegel). S prevajanjem in predelavami (npr. zakonik mesta Görlitz) se je širil naprej in se kaže v kakih 200 obsežnih, deloma ilustriranih rokopisih. Pomen zakonika presega nemško ozemeljsko in govorno področje in sega na dele Poljske, Madžarske, in Rusije. V Turingiji in Anhaltu je v splošnem veljal do leta 1900.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • (1972) Meyers Enzyklopädisches Lexikon in 25 Bänden. Mannheim, Wien, Zürich: Bibliographisches Institut.