Rex (ladja)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Rex

Rex je bila italijanska čezoceanska potniška ladja, zgrajena in splovljena leta 1931 v ladjedelnici Ansaldo di Sestri Ponente v Genovi.[1] Za gradnjo ladje, ki je bila tako velika in razkošna, so potrebovali zelo malo časa, zgolj 2 leti in 5 mesecev. Krstila sta jo italijanska kraljica Elena in kralj Vittorio Emanuelle III.. V tistem obdobju je bil Rex največja potniška ladja, ki je plula pod italijansko zastavo. Visoka je bila 40 m, imela je 12 nadstropij, poleg tega pa dva visoka dimnika, ki sta dosegala višino 15 metrov. Med leti 1933 in 1935 je nosila Modri trak za najhitrejšo plovbo med Evropo in New Yorkom. Med drugo svetovno vojno je najprej Italijanom, nato pa Nemcem služila za prevoz čet in ranjencev, proti koncu pa je bila zasidrana pri obali med Koprom in Izolo. V letalskem napadu 8. septembra 1944 so jo na tem mestu tudi potopili. Razbitine so razrezali za staro železo leta 1947. Sidro z ladje je danes razstavljeno na Kongresnem trgu v Ljubljani.[2]

Tehnični podatki o ladji[uredi | uredi kodo]

Sidro z ladje na Kongresnem trgu v Ljubljani
  • Dolžina: 268,20 m
  • Širina: 31 m
  • Najvišji jambor: 78,5 m
  • Registrska tonaža: 51.000 GT
  • Moč motorja: 144.000 KM
  • Največja hitrost: do 29 vozlov
  • Število posadke: 900 članov
  • Število potnikov: 2032

Rexova oprema[uredi | uredi kodo]

Ladja Rex je bila kombinacija tedanje vrhunske tehnologije ter luksuznega hotela s šestimi zvezdicami. Nekaj novega, kar do tedaj na tovrstnih čezoceanskih ladjah ni obstajalo, sta bila fizeoterapevtski kabinet in solarij. Tudi za zdravje gostov na ladji je bilo dobro poskrbljeno, saj se je poleg manjših ambulant in lekarn na ladji nahajala tudi manjša bolnišnica s potrebno zdravniško oskrbo, vendar je bila namenjena predvsem potnikom, ki so potovali v prvemu razredu. Ladja je bila projektirana tako, da je bila zelo dobro zavarovana pred možnostjo brodoloma ali pred vdorom vode. Na palubi sta bila dva zunanja bazena ter telovadnica. Skupaj sta sestavljala največji prostor na ladji. Poleg tega so bile na ladji še kapela, udobne restavracije, trgovine, kinodvorane ter gledališča in še mnogo drugih prostorov, ki so potnikom zagotavljale veliko udobje. Kot posebnost lahko omenimo še tiskarno, ki je na ladji redno izdajala svoj časopis z imenom Morske novice.

Razporeditev po razredih[uredi | uredi kodo]

Potniki na ladji so bili razvrščeni po razredih. Skupno je ladja lahko sprejela 2.032 potnikov. V prvem in posebnem razredu je bilo število mest najmanjše, v obeh je bilo namreč lahko 378 potnikov. Največ potnikov je bilo v tretjem razredu, to je 866. Obstojal je tudi turistični razred. Drugega razreda na ladji v tistem času ni bilo, saj si tedaj nihče ni želel potovati v drugem razredu, ker se je s tem počutil manjvrednega. Prvi razred je bil tudi najlepši in najbolj razkošen. Vsaka družina je na ladji imela svoje veliko in luksuzno stanovanje. Na stenah so visele slike, ki so bile zelo dragocene, lahko bi jim rekli kar prave umetnine. Tretji razred je bil nekoliko skromnejši. Tudi potniki v tem razredu so imeli veliko udobja. Lahko so obiskovali kino predstave, imeli so posebne jedilnice. Prostori, kjer so prebivali, so bili ločeni in sicer na prostore za kadilce ter nekadilce. V turističnem razredu so imeli kot posebnost restavracijo, ki so jo uporabljali za posebne priložnosti in svečane bankete.

Prva plovba[uredi | uredi kodo]

Rex je prvič izplul 27.9.1931. Na tej vožnji čez ocean je bilo na njem 1872 potnikov. Na prvi plovbi je imela posadka težave z ladijskimi motorji, zato so morali plovbo prekiniti in v Gibraltarju odpraviti napako. Tam je bila ladja na privezu kar 3 dni. Nekaj potnikov je iz strahu pred nadaljnjo plovbo ladjo zapustilo. Rex je srečno prispel v New York, kjer so ga svečano sprejeli in tedaj je več tisoč prebivalcev New Yorka tudi po ves dan stalo v vrsti, da bi si lahko ogledali ladjo.

Modri trak[uredi | uredi kodo]

Modri trak (angleško: Blue Riband) si pridobi potniška ladja, ki je v najkrajšem času prepluje Atlantik. Obljube njegovih konstruktorjev je Rex izpolnil med 11.08.1933 in 16.08.1933, ko je preplul razdaljo med Gibraltarjem in New Yorkom s povprečno potovalno hitrostjo 28,92 vozlov. Modri trak je Rex ohranil skoraj 2 leti in je tudi edina italijanska ladja, ki si je pridobila to častno lovoriko.

Rex med II. svetovno vojno in poslednja plovba[uredi | uredi kodo]

Rex med napadom
Rex gori na levem boku

9. maja 1940, malo po začetku II. svetovne vojne, je Rex odplul na svojo poslednjo vožnjo. Po njej so ladji spremenili videz, da bi bila manj opazna iz zraka. Pobarvali in potemnili so ji okna in nadgradnjo, da bi ji zagotovili večjo varnost. Ladja je med vojno služila za prevoze ranjencev. Proti koncu vojne so se Nemci odločili, da ji bodo poiskali boljše skrivališče. S petimi vlačilci so tako ladjo 5. septembra 1944 privlekli v Koprski zaliv med Žusterno in Izolo. Ker je bilo na tem mestu morje plitvo, je ladja približno 200 metrov od obale nasedla. Tam je prazna in brez posadke čakala nadaljnje dogodke. 8. septembra 1944, ob 11. uri dopoldan, so letala Beaufighter angleškega vojnega letalstva pričela raketirati ladjo. Kmalu je Rex začel goreti ter se prevrnil na levi bok. Gorel je štiri dni, potem pa je potonil.

Po vojni so ladjo leta 1947 pričeli rezati za staro železo. Operacija je trajala več let. Danes so na dnu še vidni ostanki, vendar zelo skromni.

Sklici[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]