Rex (ladja)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Rex med plovbo

Rex je bila italijanska čezoceanska potniška ladja, zgrajena in splovljena leta 1931 v ladjedelnici Ansaldo di Sestri Ponente v Genovi.[1] Za gradnjo ladje, ki je bila tako velika in razkošna, so potrebovali zelo malo časa, zgolj dve leti in pet mesecev. Krstila sta jo italijanska kraljica Elena in kralj Vittorio Emanuelle III.. V tistem obdobju je bil Rex največja potniška ladja, ki je plula pod italijansko zastavo. Visoka je bila 40 metrov, imela je 12 nadstropij, poleg tega pa dva visoka dimnika, ki sta dosegala višino petnajst metrov. Med leti 1933 in 1935 je nosila Modri trak za najhitrejšo plovbo med Evropo in New Yorkom.

Tehnični podatki o ladji[uredi | uredi kodo]

  • Dolžina: 268,20 m
  • Širina: 31 m
  • Najvišji jambor: 78,5 m
  • Registrska tonaža: 51.000 GT
  • Moč motorja: 144.000 KM
  • Največja hitrost: do 29 vozlov
  • Število posadke: 900 članov
  • Število potnikov: 2032

Ladijska oprema[uredi | uredi kodo]

Ladja Rex je bila kombinacija tedanje vrhunske tehnologije ter luksuznega hotela s šestimi zvezdicami. Nekaj novega, kar do tedaj na tovrstnih čezoceanskih ladjah ni obstajalo, sta bila fizioterapevtski kabinet in solarij. Tudi za zdravje gostov na ladji je bilo dobro poskrbljeno, saj se je poleg manjših ambulant in lekarn na ladji nahajala tudi manjša bolnišnica s potrebno zdravniško oskrbo, vendar je bila namenjena predvsem potnikom, ki so potovali v prvemu razredu. Ladja je bila projektirana tako, da je bila zelo dobro zavarovana pred možnostjo brodoloma ali pred vdorom vode. Na palubi sta bila dva zunanja bazena ter telovadnica. Skupaj sta sestavljala največji prostor na ladji. Poleg tega so bile na ladji še kapela, udobne restavracije, trgovine, kinodvorane ter gledališča in še mnogo drugih prostorov, ki so potnikom zagotavljale veliko udobje. Ladja je imela celo svojo tiskarno, ki je na ladji redno izdajala svoj časopis z imenom Morske novice.

Razporeditev po razredih[uredi | uredi kodo]

Potniki na ladji so bili razvrščeni po razredih. Skupno je ladja lahko sprejela 2032 potnikov. V prvem in posebnem razredu je bilo število mest najmanjše, v obeh je bilo namreč lahko 378 potnikov. Največ potnikov je bilo v tretjem razredu, to je 866. Obstojal je tudi turistični razred. Drugega razreda na ladji v tistem času ni bilo, saj si tedaj nihče ni želel potovati v drugem razredu, ker se je s tem počutil manjvrednega. Prvi razred je bil tudi najlepši in najbolj razkošen. Vsaka družina je na ladji imela svoje veliko in luksuzno stanovanje. Na stenah so visele slike, ki so bile zelo dragocene. Tretji razred je bil nekoliko skromnejši. Tudi potniki v tem razredu so imeli veliko udobja. Lahko so obiskovali kino predstave, imeli so posebne jedilnice. Prostori, kjer so prebivali, so bili ločeni, in sicer na prostore za kadilce ter nekadilce. V turističnem razredu so imeli kot posebnost restavracijo, ki so jo uporabljali za posebne priložnosti in svečane bankete.

Prva plovba[uredi | uredi kodo]

Rex je prvič izplul 27. septembra 1931. Na tej vožnji čez ocean je bilo na njem 1872 potnikov. Na prvi plovbi je imela posadka težave z ladijskimi motorji, zato so morali plovbo prekiniti in v Gibraltarju odpraviti napako. Tam je bila ladja na privezu kar tri dni. Nekaj potnikov je iz strahu pred nadaljnjo plovbo ladjo zapustilo. Rex je srečno prispel v New York, kjer so ga svečano sprejeli in tedaj je več tisoč prebivalcev New Yorka tudi po ves dan stalo v vrsti, da bi si lahko ogledali ladjo.

Modri trak[uredi | uredi kodo]

Modri trak (angleško: Blue Riband) si pridobi potniška ladja, ki v najkrajšem času prepluje Atlantik. Obljube konstruktorjev ladje je Rex izpolnil med 11. in 16. avgustom 1933, ko je preplul razdaljo med Gibraltarjem in New Yorkom s povprečno potovalno hitrostjo 28,92 vozlov. Modri trak je Rex ohranil skoraj dve leti in je tudi edina italijanska ladja, ki si je pridobila to častno lovoriko.

Rex med II. svetovno vojno in poslednja plovba[uredi | uredi kodo]

Rex med napadom
Rex, prevrnjen na levi bok

9. maja 1940, v začetku II. svetovne vojne, je Rex odplul na svojo poslednjo vožnjo. Po njej so ladji spremenili videz, da bi bila manj opazna iz zraka. Pobarvali in potemnili so ji okna in nadgradnjo, da bi ji zagotovili večjo varnost. Ladja je med vojno služila za prevoze ranjencev. Proti koncu vojne so se Nemci odločili, da ji bodo poiskali boljše skrivališče. S petimi vlačilci so tako ladjo 5. septembra 1944 privlekli v Koprski zaliv med Žusterno in Izolo. Ker je bilo na tem mestu morje plitvo, je ladja približno 200 metrov od obale nasedla. Tam je prazna in brez posadke čakala nadaljnjih dogodkov. 8. septembra 1944, ob 11. uri dopoldan, so letala Beaufighter angleškega vojnega letalstva pričela raketirati ladjo. Kmalu je Rex začel goreti ter se prevrnil na levi bok. Gorel je štiri dni, potem pa je potonil.

Usoda ladje[uredi | uredi kodo]

Po vojni so ladjo leta 1947 pričeli rezati za staro železo. Operacija je trajala več let. Danes so na dnu še vidni ostanki, vendar zelo skromni. Obstaja sicer mit, da naj bi bilo sidro na Kongresnem trgu v Ljubljani z ladje Rex, vendar to ne drži.[2]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Time Magazine - report on Rex Blue Riband capture, 1933
  2. ^ Terčon, Nadja (2013). Vzpostavitev slovenskega pomorstva 1945-1958 : doktorska disertacija. str. 398. COBISS 1536232644. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]