Rdeči listni ožig

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Pseudopezicula tracheiphila
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Fungi (glive)
Deblo: Ascomycota (zaprtotrosnice)
Razred: Leotiomycetes
Red: Helotiales (pecljarji)
Družina: Helotiaceae (pecljarke)
Rod: Pseudopezicula
Vrsta: P. tracheiphila
Znanstveno ime
Pseudopezicula tracheiphila
(Müll.-Thurg.) Korf & W.Y. Zhuang, (1986)
Sinonimi

Pseudopeziza tracheiphila Müll.-Thurg., (1903)

Rdeči listni ožig je bolezen vinske trte, ki jo povzroča gliva z znanstvenim imenom Pseudopezicula tracheiphila z mednarodnim navadnim imenom (common name) Rotbrenner.

Gostiteljske rastline vključujejo Vitis vinifera, Vitis labrusca, Parthenocissus quinquefolia, Parthenocissus tricuspidata, njihove križance in himere.

Distribucija oziroma geografska razširjenost bolezni vključuje Avstrijo, Francijo, Nemčijo, Madžarsko, Luksemburg, Švico, ZDA, države nastale na teritoriju nekdanje ZSSR (USSR) in nekdanje SFRJ (SFRY).

Poimenovanje

1903 leta je švicarski botanik, rastlinski fiziolog, enolog in vinogradnik Hermann Müller (1850-1927), prvi poimenoval in opisal glivo povzročiteljico z latinskim imenom Pseudopeziza tracheiphila. Hermann Müller je svojemo priimku dodal ime svojega domačega švicarskega kantona Thurgau s skrajšavo Müll.-Thurg., to je tudi ime sorte belega grozdja, ki jo je, le ta 1882 vzgojil. 1903 leta je Hermann Müller bil direktor eksperimentalne postaje in šole za hortikulturo in vitikulturo v Wadenswilu in obenem profesor botanike na politehniki v Zurichu. 1986 leta sta Richard P. Korf, profesor botanike na Univerzi Cornell (ZDA) (sedaj profesor emeritus mikologije na isti univerzi) in Wen-Ying Zhuang, raziskovalka v laboratoriju za sistemsko mikologijo & lišajologijo kitajske akademije znanosti, glivo povzročiteljico rdečega listnega ožiga vinske trte, skupaj poimenovala Pseudopezicula tracheiphila.

Opis taksona

V rodu Pseudopezicula so predvsem paraziti na listih. Povzročajo drobne nekrotične pege v katerih zorijo apoteciji posamezno. Navadno oblikujejo psevdostromo, v kateri se oblikuje apotecij šele , tik pred zrelostjo. Na odpadlih listih, kjer je gliva Pseudopezicula tracheiphila prezimila na saprofitski način, nastanejo spomladi, kot bucikina glavica velika bleščeča skledasta popolnoma odprta spolna plodišča-apoteciji s askusi, s po osmimi hialinimi eliptičnimi askosporami, dimenzij 19-27 x 9-14 μm, ki so skrajšane na eni strani. Parafize so razvejane in ukrivljene ali malo deformirane pri apeksu (apex), septirane in hialine. Iz apotecijev spomladi bruhajo askospore, veter (anemohorija) in dežne kapljice (hidrohorija), pa jih prenesejo na spodnje mlado listje, kjer povzročijo primarno okužbo. Poleti se na odmrlih pegah včasih, na kratkih hialinih septiranih konidioforih, pojavijo enocelični podolgovati eliptični hialini in aseptirani nespolni trosi-konidiji, dimenzij 2-3 x 1.5-2 μm, ki po nekaterih avtorjih, skupaj s askosporami, povzročajo sekundarne okužbe. Po drugih avtorjih, je nespolna oblika glive oziroma anamorf, le relikt v razvojnem krogu glive in ne more povzročati sekundarnih okužb. Gliva se v suhem listnem tkivu lahko ohranja več kot dve leti, v podkopanih listih, pa hitro propade. Askospore začnejo bruhati, ko je listje napojeno z vodo in je temperatura okoli 20 Celzijusevih stopinj. Iz kvadratnega centimetra lista lahko gliva izbruha 200.000 askospor, kaj kaže na izjemno močan infekcijski pritisk glive, ki se kaže, zlasti v vlažnih in toplih dneh. Askospore bruhajo do jeseni. Askospore vzkalijo v klični mešiček , ki lahko izvrši penetracijo skozi nepoškodovano kutikulo lista v notranjost. Nežen micelij glive preraste v prevodni sistem in ga zamaši, zato je dovod vode in hranljivih snovi otežen ali prekinjen. Gliva je povročiteljica izrazite traheomikoze. Bolezen se pojavlja v vinogradih na lahkih, nehumusnih, plitkih in prepustnih tleh ter skalnatih oziroma kamnitih tleh. Najpogosteje prizadene trte, ki rastejo na lapornatih in peščenih tleh. V Sloveniji je močneje izražena, le v nekaterih vinorodnih okoliših, predvsem na Dolenjskem, manj na Štajerskem, na Primorskem, pa skoraj ne. Pojavlja se, v precejšnjem obsegu tudi na samorodnicah, zlasti na šmarnici. Bolezen se začne po navadi razvijati v začetku junija, v razvojni fazi 1-6 listov, kaže pa se v obliki večjih, z glavnimi listnimi žilami omejenih lisah. Pri belih sortah so te oglate pege najprej bledozelene ali rumenkaste, kasneje pa rjave in obrobljene s svetlejšim rumenim robom. Pri rdečih sortah so oglate pege po navadi sprva živordeče oziroma škrlatne z rumenim robom, kasneje pa lahko postanejo rjave. Ob močnejših napadih bolezni se lahko posušijo in odpadejo celi listi. Bolezen ima dva vala okužb. Prvi val okužb je v juniji, izjemoma, prej ali pozneje in sicer predvsem na spodnjih listih na trsu. Drugi val okužb je v avgustu-septembru, ta val okužb lahko zajame vse liste na trsu, razen tistih, ki se nahajajo prav na vrhu mladice. Pri poznem rdečem ožigu pege niso tako izrazito omejene z glavnimi listnimi žilami, kot pri zgodnjem.

Prve okužbe so hkrati najbolj nevarne, saj takrat še ne škropimo vinogradov proti peronospori (Plasmopara viticola) s pripravki, ki so učinkoviti tudi proti rdečemu listnemu ožigu. Zato moramo trto s fungicidi poškropiti že takrat, ko so mladice dolge od 5 do 10 cm in imajo 3 do 4 liste. V deževnem vremenu je potrebno škropljenje ponoviti po 8 do 10 dneh.

Bolezen je še posebej "zahrbtna" oz "goljufiva", ker, ko se bolezenska znamenja pojavijo, je že zdavnaj prepozno za zatiranje, razlog temu je zelo dolga inkubacijska doba, ki traja od 3 do 5 tednov. Zaradi tega je v ogroženih legah potrebno vsako leto škropiti s priporočenimi fungicidi. V ogroženih legah, bi bilo smiselno vpeljati prognostično službo in sicer na podlagi opazovanj, kdaj začnejo bruhati askospore. Učinkoviti so pripravki na podlagi benomyla, diklofluanida, kaptafola+folpeta, mancozeba, propineba, zineba+žvepla. Jesensko podkopavanje listja zmanjša nevarnost okužbe. (Vira: akad. prof. dddr Jože Maček: "Posebna fitopatologija-patologija sadnega drevja in vinske trte" (2. izdaja), VTOZD za Agronomijo Biotehniške fakultete Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, SFRJ (1990) in "PLANT HEALTH AUSTRALIA | Viticulture Industry Biosecurity Plan 2009")