Raffaello Santi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Raffaello Sanzio)
Skoči na: navigacija, iskanje
Raffaello Santi, avtoportret
Portret Francesco Maria della Rovere (1514), Czartoryski Museum, Krakov (izgubljen med II. svetovno vojno)

Rafael, tudi Raffael da Urbino, Raffaello Santi, Raffaello Sanzio ali LULEK, italijanski renesančni slikar in arhitekt visoke renesanse * verjetno 6. april 1483, Urbino, † 6. april 1520, Rim.

Življenjepis in dela[uredi | uredi kodo]

Rafael se je rodil 28. marca ali 6. aprila 1483 v Urbinu. Točen datum Rafaelovega rojstva ni ugotovljen. Njegovi starši so bili oče zlatar in kasneje slikar na dvoru vojvode Federica III. Montefeltra, Giovanni Santi in mati Magia Ciarla. Ker mu je mati umrla leta 1491, oče pa 1494, je njegov stric Simone Ciarla postal njegov skrbnik. Rafael je verjetno že leta 1494 odšel v Perugio v delavnico Pietra Vanuccija (Perugino). Bil je tako nadarjen in dober učenec, da je že leta 1500 postal mojster. V naslednjih letih deluje v Città di Castello, kjer izdela oltarno podobo za cerkev svetega Nikolaja Tolentina in v Perugii, kjer dokonča Collonski oltar v cerkvi sv. Antona Padovanskega. Naslikal je tudi veliko majhnih in izvrstnih slik za dvor (Tri gracie in Sv. Jurij in zmaj).

Leta 1504 se preseli v Firence, drla pa tudi po raznih mestih v severni Italiji. V Firencah spozna Leonarda da Vincija in Michelangela, kar močno vpliva na spremembo sloga Rafaelovega slikanja. Poskuša kopirati njune človeške figure in se s tem uči. Iz tega obdobja so znane mnoge slike Madone z detetom (na primer Belvederska Madona, 1505, Madona pod baldahinom, 1506/8, Madona in dete s Sv. Janezom in Sv. Nikolajem, 1505).

Stanza della Segnatura

V drugi polovici leta 1508 oddide v Rim, kjer dobi delo v vatikanskih Stancah (Stanza della Segnatura), papeževih reprezentančnih prostorih. Stance je zgradil papež Nikolaj I. Majhne in nizke prostore so delno med drugimi dekorirali tudi Piero della Francesca, Andrea Castagno in Benedetto Bonfigli, pozneje še Perugino in Baldassare Perruzzi. Bramante je papežu Juliju II. naknadno priporočil še Rafaela, ki je medtem postal najboljši florentinski slikar. Rafael je ob mecenstvu papeža, ki je izbral tudi teme, ustvaril svoje najbolj poznano delo, Atensko šolo (1510-11), poleg te pa še: Disput (1509), Parnas (1509), Izgon Heliodorja iz templja (1512), Osvoboditev Sv. Petra iz ječe (1513). Svoje freske je tako postavil ob bok Michelangelovim. Smrt Julija II. leta 1513 ni prekinila dela, nasprotno, Rafael je s papežem Leonom X. stkal še tesnejše odnose.

Leta 1510 se Rafael spozna z Agostinom Chigijem, zelo bogatim bankirjem in papeževim blagajnikom. Zanj je naslikal Galatejo in oblikoval dekorativne stenske poslikave po vili Farnesina. Poslikal je dve kapeli v cerkvah Santa Maria della Pace in Santa Maria del Popolo. Delal je tudi za druge zasebne naročnike.

Ko leta 1514 umre arhitekt Bramante, Rafael nadaljuje njegovo delo v baziliki Sv. Petra v Vatikanu. V letih 1514-15 je narisal serijo desetih risb (predlog) za tapiserije za Sikstinsko kapelo s prizori iz življenja Svetega Pavla in Svetega Petra. Risbe so bile decembra 1519 poslane v Bruselj v delavnico Pier van Aelst.

V letih 1516 do 1518 je nadaljeval z različnimi deli v vatikanski Loggi in drugih prostorih, kot oltarni podobi Sv. Cecilija in Sikstinska Madona, poslikal je kupolo v kapeli Chigi ter slikal po različnih vilah po Rimu. Ustvaril pa je tudi vrsto portretov. Leta 1519 je naslikal portret Artist s prijateljem. Skupaj s Baldassare Castiglionejem je izdelal elaborat o projektu popisa oziroma izrisa vseh starih spomenikov v Rimu.

Po tem, ko je leta 1520 dokončal veliko Preobrazbo, je 6. aprila umrl zaradi vročice. Pokopan je v Panteonu v Rimu. Na njegovem grobu stoji kip Madonne. Pogreba se je udeležila množica ljudi. Na nagrobniku piše "Ille hic est Raffael, timuit quo sospite vinci, Rerum magna parens et moriente mori".

Raphael je živel v Palazzo Caprini v Borgu in ni bil nikoli poročen. Od leta 1514 dalje je prijateljeval z Maria Bibbiena, nečakinjo kardinala Medici Bibbiena. Stalnica v njegovem življenju v Rimu pa je bila "La Fornarina" Margherita Luti, hči peka z imenom Francesco Luti od Siene, ki je živel na ulici Via del Governo Vecchio.[1]

Slikarstvo[uredi | uredi kodo]

Rafaelova dela so zaokrožala duha visoke renesanse. Na začetku umetniške poti je sicer posnemal mojstre florentinske šole, ki pa jo je po prihodu v Rim, opustil. Bil je genij, v katerem je bila združena kvaliteta Da Vincija in Michelangela, njegova umetnost je bila istočasno lirska in dramska in slikarsko bogata.

Tudi v njegovem slikarstvu se je poznalo študiranje grškega antičnega kiparstva. S poznavanjem perspektive mu je uspelo ustvariti iluzorne prostore, ki so bili kot gledališke scene. To je odlično vidno v Atenski šoli, kjer mogočno arhitekturo v ozadju, za katero domnevajo, da je cerkev sv. Petra, dopolnjujejo figure v togah. Rafael se je Michelangelu poklonil z upodobitvijo v preobleki Heraklita, zboru pa je dodal tudi svoj avtoportret. Rafael je ustvaril množico figur različnih oblik in telesne govorice, prostorske rešitve kompozicije, svetlobne učinke, harmonijo barv in ne nazadnje prikazal je pripoved. Ciklus fresk predstavlja štiri področja znanja: teologijo, filozofijo, pravo in umetnost.

Iz grške mitologije je znana slika Galateja (1513), kjer so liki čutni in vedri. Ekspanzivni spiralni gibi dinamičnih likov, se rojevajo iz močnega contrapposta Galateje.

Ukvarjal se je tudi s portretom. Znal je kombinirati realizem portretov XV. stoletja z ljudskim idealom visoke renesanse. Rafael ni potvarjal podobe portretiranca, ga je pa oplemenitil s svetlobo in barvo. Znan je portret Angela Donija in njegove žene ter Lepa vrtnarica (1504-07), kot tudi portreti papeža Julija II. in njegovega naslednika Leon X.

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Po Bramantejevi smrti leta 1514, je bil Rafael imenovan za arhitekta nove bazilike Svetega Petra. Večina njegovega dela je bila po njegovi smrti spremenjena ali porušen po tem, ko je delo oblikovanja prevzel Michelangelo. Preživelo je le nekaj risb.

Oblikoval je več drugih stavb, saj je bil kratek čas najpomembnejši arhitekt v Rimu, ki so delali za papeža. Julij II. je imel v načrtu spremebe ulic v Rimu in jih želel obdati s čudovitimi palačmi. Ostale so risbe za Palazzo Aquila, kjer je vidna bogato okrašena fasada. Za Villo Farnesina je naredil dizajn in barve. Za papeževega zdravnika je zasnoval prizidek k Palazzo di Jacobo da Brescia. Villa Madama (1518-1520), ki naj bi bila razkošno zatočišče za kardinala Giulio de 'Medici, kasnejšega papeža Klemena VII., gradnja začeta a ni bila nikoli končana.

Okoli leta 1513-1514 je zasnoval Palazzo Pandolfini v Firencah in izvedel Giovanfrancesco Bastiano da Sangallo.

Približno leta 1515 zasnuje Capella Chigi v cerkvi Santa Maria del Popolo v Rimu, dela je zaključil z Giovanni Lorenzo Bernini.

Leta 1520 je zaključil Palazzo Branconio dell'Aquila, ki je uničena, obstaja risba fasade.

Leta 1515 je dobil pooblastila kot "prefekt" nad vsemi starinami v mestu in miljo zunaj njega. Rafael je napisal pismo papežu Leonu, v katerem je predlagal načine, kako zaustaviti uničenje starih spomenikov in predlagal vizualni pregled mesta ter snemanje vseh starin na organiziran način.[2] Tako je na primer znana raziskava strukture in arhitekturnih elementov Panteona.

Risbe in grafika[uredi | uredi kodo]

Spomenik Rafaelu v Urbino

Rafael je bil eden izmed najboljših risarjev v zgodovini zahodne umetnosti, risbe pa je praviloma uporabljal za načrtovanje kompozicije. Za Disput v Stancah je naredi več kot štirideset skic. Za boljšo predstavo je naredil različne variante kompozicij. Ko je naredil končno verzijo je to prenesel v pravi velikosti na papir, ga preluknjal in s sajami prekopiral na steno in to imel za vodilo pri poslikavi. Narial je tudi risbe za tapiserije za Sikstinsko kapelo. Večina Rafaelovih risb je precej natančna, vključno s senčenjem.

Raphael je ni delal odtisov sam ampak je v sodelovanju z Marcantonio Raimondijem, ki je izdelal gravure. Rafael je naredil nekaj risb posebej zato, da so bile podlaga za graviranje. Najbolj znani originalni odtisi so Lukrecija, sodba Parisu in Pokol nedolžnih. Med natisnjenimi slikami sta znana Parnas in Galateja.

Priznanja[uredi | uredi kodo]

Rafaelu je bil posvečen asteroid 9957 Raffaellosanti.

Od leta 1997 je bil Rafael upodobljen na bankovcu za 500.000 italijanskih lir, dokler ni Italija sprejela evro.

Po Rafaelu je bil imenovano letalo dolgega dometa za Alitalio Airbus A330-202, registrirano EI-EJG.[3]

Viri in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Art historians and doctors debate whether the right hand on the left breast in La Fornarina reveal a cancerous breast tumour detailed and disguised in a classic pose of love."The Portrait of Breast Cancer and Raphael's La Fornarina", The Lancet, December 21, 2002/December 28, 2002.
  2. ^ Jones & Penny:205 The letter may date from 1519, or before his appointment
  3. ^ EI-EJG-Alitalia.php
  • Christof Thoenes, Raphael, Taschen Köln, 2007, ISBN 978-3-8228-2203-6
  • David Gariff, Najvplivnejši slikarji sveta, Tehniška založba Slovenije, 2008, ISBN 978-961-251-103-6
  • H.W. janson, Istorija umetnosti, IRO Prosveta Beograd, 1969

Druga literatura[uredi | uredi kodo]

  • The standard source of biographical information is now: V. Golzio, Raffaello nei documenti nelle testimonianze dei contemporanei e nella letturatura del suo secolo, Vatican City and Westmead, 1971
  • The Cambridge Companion to Raphael, Marcia B. Hall, Cambridge University Press, 2005, ISBN 0-521-80809-X,
  • New catalogue raisonné in several volumes, still being published, Jürg Meyer zur Capellen, Stefan B. Polter, Arcos, 2001-2008
  • Raphael. James H. Beck, Harry N. Abrams, 1976, LCCN 73-12198, ISBN 0-8109-0432-2
  • Raphael, Pier Luigi De Vecchi, Abbeville Press, 2003. ISBN 0789207702
  • Raphael, Bette Talvacchia, Phaidon Press, 2007. ISBN 9780714847863
  • Raphael, John Pope-Hennessy, New York University Press, 1970, ISBN 0-8147-0476-X
  • Raphael: From Urbino to Rome; Hugo Chapman, Tom Henry, Carol Plazzotta, Arnold Nesselrath, Nicholas Penny, National Gallery Publications Limited, 2004, ISBN 1-85709-999-0 (exhibition catalogue)
  • The Raphael Trail: The Secret History of One of the World's Most Precious Works of Art; Joanna Pitman, 2006. ISBN 0091901715
  • Raphael - A Critical Catalogue of his Pictures, Wall-Paintings and Tapestries, catalogue raisonné by Luitpold Dussler published in the United States by Phaidon Publishers, Inc., 1971, ISBN 0-7148-1469-5 (out of print, but there is an online version here [1])
  • Wolk-Simon, Linda. (2006). Raphael at the Metropolitan: The Colonna Altarpiece. New York: The Metropolitan Museum of Art. ISBN 9781588391889.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]