Proti vankomicinu odporni enterokoki

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Posnetek proti vankomicinu odpornih enterokokov z elektronskim vrstičnim mikroskopom.

Proti vankomicinu odporni enterokoki (kratica VRE, angl. Vancomycin-resistant enterococcus) so bakterije iz rodu enterokokov, ki so odporne proti antibiotiku vankomicinu.[1]

Enterokoki so sicer grampozitivne okroglaste bakterije, ki lahko pri človeku naseljujejo sluznico prebavil in sečil. Proti vankomicinu odporne enterokoke so odkrili let 1985.[2] Nevarnost predstavljajo zlasti za bolnike z oslabljenim imunskim sistemom. Imajo zmožnost, da predajajo gen, ki nosi zapis za odpornost proti vankomicinu, drugim bakterijam. Okužba zdravih posameznikov je redka.

Tipi[uredi | uredi kodo]

Obstaja 6 različnih tipov proti vankomicinu odpornih enterokokov: Van-A, Van-B, Van-C, Van-D, Van-E in Van-F. Doslej so v klinični praksi opazili le Van-A, Van-B in Van-C. Pomembno je, da je Van-A odporen tako proti vankomicinu kot tudi teikoplaninu, Van-B je odporen proti vankomicinu, a je občutljiv na teikoplanin, Van-C pa je le delno odporen proti vankomicinu, na teikoplanin pa je občutljiv. Za zdravljenje okužb z VRE se običajno uporabljata teikoplanin in linezolid.

Prenašanje[uredi | uredi kodo]

VRE lahko prenašajo zdravi posamezniki, ki so prišli v stik z bakterijo. Najpogosteje pride do okužb v bolnišnicah (t. i. bolnišnične okužbe), vendar pa naj bi bil okužen tudi znaten delež intenzivno rejenih piščancev.[3],[4]

Mehanizem odpornosti[uredi | uredi kodo]

Eden od mehanizmov intrinzične odpornosti VRE naj bi bila sprememba končne dipeptidne podenote v NAM/NAG peptidoglikanske verige, kjer se normalno nahaja dipeptid D-alanil—D-alanin in tja se veže vankomicin. Dipeptidni ostanek, ki je spremenjen v D-alanil–D-laktat ali D-alanil—D-serin, omogoča le 4 mesta za vodikove vezi, preko katerih se veže molekula vankomicina. S tem se izgubi sicer samo 1 potencialno mesto za tvorbo vodikove vezi, vendar se afiniteta vezave zmanjša za 1000-krat. Nekateri tipi VRE pa naj bi poznali tudi druge mehanizme odpornosti, ne le opisanega, ki je povezan z vezavo vankomicina na bakterijsko celično steno.[5]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Mascini EM, Troelstra A, Beitsma M, et al. (marec 2006). "Genotyping and preemptive isolation to control an outbreak of vancomycin-resistant Enterococcus faecium". Clin. Infect. Dis. 42 (6): 739–746. doi:10.1086/500322. PMID 16477546. 
  2. ^ Dixson S, Brumfitt W, Hamilton-Miller JM (1985). "In vitro activity of six antibiotics against multiresistant staphylococci and other gram-positive cocci". Eur J Clin Microbiol 4 (1): 19–23. doi:10.1007/BF02148654. PMID 3157567. 
  3. ^ Harwood VJ, Brownell M, Perusek W, Whitlock JE (2001). "Vancomycin-resistant Enterococcus spp. isolated from wastewater and chicken feces in the United States". Appl Environ Microbiol 67 (10): 4930–4933. doi:10.1128/AEM.67.10.4930-4933.2001. PMC 93253. PMID 11571206. 
  4. ^ Cox LA Jr, Popken DA (2004). "Quantifying human health risks from virginiamycin used in chickens". Risk Anal 24 (1): 271–88. doi:10.1111/j.0272-4332.2004.00428.x. PMID 15028017. 
  5. ^ "Researchers Identify the Mechanism that Triggers Resistance to Vancomycin". 2010.