Presledkovni stik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Presledkovni stik

Preslédkovni stík ali néksus je stik med dvema sosednjima celicama, ki omogoča neposredno povezavo med njima in s tem prosto prehajanje predvsem manjših molekul (zlasti znotrajceličnih glasnikov oziroma sekundarnih obveščevalcev) ter prosto širjenje akcijskega potenciala. Presledkovni stik povezuje med seboj obe citoplazmi. Nahaja se le med živalskimi celicami - pri rastlinskih celicah je analogna oblika povezave plazmodezma. Presledkovni stik gradita dva koneksona - to sta proteinski strukturi, vsaka v svoji celici, ki se stikata in tvorita kanalček - ta kanalček omogoča prehod snovi med celicama.

Zgradba[uredi | uredi kodo]

Pri vretenčarjih je posamezen konekson presledkovnega stika običajno heksamer beljakovine koneksin (Cx). Presledkovni stiki, zgrajeni iz dveh enakih koneksonov, se imenujejo homotipni presledkovni stiki, heterotipni pa so zgrajeni iz dveh različnih koneksonov.

Celice, povezane med sabo s presledkovnimi stiki, tvorijo električno in metabolno enoto, imenovano tudi sincicij. Specializirani skupki presledkovnih stikov med določenimi živčnimi celicami tvorijo t. i. električno sinapso.[1]

Lokacija in funkcije[uredi | uredi kodo]

Presledkovni stiki se nahajajo:

V splošnem omogočajo prehajanje nekaterih ionov, sekundarnih obveščevalcev, kot so ciklični adenozin monofosfat (cAMP), inozitol trifosfat (IP3) in kalcijevi kationi (Ca2+) ter presnovke (metabolite), kot so adenozin monofosfat (AMP), adenozin difosfat (ADP), glutamat in glutaion, vendar ne prepuščajo proteinov in nukleinskih kislin.[2][3]

V primeru naglega porasta koncentracije kalcijevih ionov (Ca2+) (npr. zaradi prepuščanja plazmaleme kot posledica poškodbe) ali protonov (H+) se presledkovni stiki zaprejo in s tem preprečijo širjenje škodljivega vpliva na druge celice.[1]

Selektivnost prenosa[uredi | uredi kodo]

Presledkovni stiki omogočajo prehajanje molekul, ki so v splošnem manjše od 1.000 daltonov, čeprav je selektivnost prenosa po vsej verjetnosti odvisna od kompleksne kombinacije električnega naboja, velikosti, oblike in aromatičnosti molekule ter kombinacije različnih koneksinov.[2]

Medicinski pomen[uredi | uredi kodo]

Mutacije v genih, ki kodirajo koneksine, povzročajo pri človeku več obolenj. Prvo tovrstno obolenje, ki je prikazalo pomen presledkovnih stikov, je bilo Charcot-Marie-Toothova bolezen, ki je vezana na X kromosom in povzroča propad perifernih živcev, s tem pa tudi propad mišic udov. Napake v presledkovnih stikih so povezane tudi z gluhostjo, kožnimi boleznimi ter sivo mreno (katarakta).[4]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 Despopoulos, A. & Sibernagl, S. (2001). Color Atlas of Physiology, 5. izdaja. Stuttgart, N.Y.: Thieme, str. 18. ISBN 1-58890-061-4
  2. ^ 2,0 2,1 Weber P.A., Hou-Chien Chang, Spaeth K.E., Nitsche J.M. in Nicholson B.J. (2004). »The Permeability of Gap Junction Channels to Probes of Different Size Is Dependent on Connexin Composition and Permeant-Pore Affinities«. Biophysical Journal 87 (2), str. 958–973.
  3. ^ Cooper, The Cell: A Molecular Approach, 2007, str. 589-590.
  4. ^ Cooper, The Cell: A Molecular Approach, 2007, str. 591.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Cooper, G.M. & Hausmann, R.E. The Cell: A Molecular Approach, 4. izdaja. Washington D.C.: ASM Press, Sinauer Associates, str. 589-592. ISBN 978-0-87893-219-1