Polvikanje
Polvikanje, polovično vikanje ali pogovorno vikanje je vikanje, pri katerem je pomožni glagol v množini, opisni deležnik pa v ednini.[1] Deležnik (in pridevnik) v povedku sta v ednini in se spreminjata glede na spol ogovorjenega.[2] Polvikanje je značilno zlasti za nekatera območja Slovenije, široko je v uporabi v ljubljanskem območju, ter v polformalnem, sproščenem poslovnem govoru.[3]
Primera uporabe: »Gospod, kdaj ste se vrnil domov?« (za moški spol), »Gospa, kdaj ste se vrnila domov?« (za ženski spol).
Zgodovina[uredi | uredi kodo]
Polvikanje je v slovenskem jezikoslovju znano že od slovnice Kraynska Grammatika Marka Pohlina iz leta 1768 in že od Windische Sprachlehre Ožbalta Gutsmana iz leta 1777 je označeno kot nesprejemljivo v knjižnem jeziku.[2]
Drugi jeziki[uredi | uredi kodo]
Polvikanje v določeni meri poznajo tudi nekateri drugi jeziki. Skoraj vsi slovanski jeziki vsaj v nekaterih zvrsteh poznajo podobna omahovanja v rabi množine in ednine kot slovenščina, le meje med prevladujočima rabama pri posameznih besednih vrstah so različne. Ob glagolu v množini je lahko deležnik v ednini tudi v češčini, slovaščini, zgornji lužiški srbščini, nekaterih poljskih narečjih in v ukrajinščini.[2]
Glej tudi[uredi | uredi kodo]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=vikanje&hs=1, Slovar slovenskega knjižnega jezika, vpogled: 1. 2. 2014.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 Jelovšek A. Polvikanje v slovenščini v luči starejših pisnih virov. Jezikoslovni zapiski 17, 2011, 1: 73-88.
- ↑ D. F. Reindl, Slovene Ultra-Formal Address: Borrowing, Innovation, and Analysis, Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 6, Ljubljana 2007: 151–168.