Pogovor:Irena Grafenauer

Vsebina strani ni podprta v drugih jezikih.
Iz Wikipedije, proste enciklopedije

v domovini obravnavana mačehovsko[uredi kodo]

XJamRastafire na žalost ne drži tvoj trditev. Seveda je bila poznan amapak šele po objavi njene bolezni in prošnje za pomoč se je usul plaz "priznanj" (Slovenka leta) in nagrad...

Morda prebereš članek iz Dela! --NezNan 11:05, 14 feb. 2005 (CET)

Bom prebral, vendar ali sem kaj vsebinskega spreminjal. Človek ne more vedeti vsega. Lahko le opozorim, če se mi zdi, da nekdo piše enostransko ali zavajajoče, mar ne. --xJaM 10:59, 14 feb. 2005 (CET)

V redu, torej te opozorim, da je izraz "je bila v domovini obravnavana zelo mačehovsko" pravzaprav zelo nežen! (preberi cel članek). Sicer pa so znani primeri umetnikov, znanstvenikov in drugih, ki jim je svet priznal slavo, domovina pa mnogo kasneje če sploh! Nihče ni prerok v svoji domovini; resnično ampak žalostno. --NezNan 11:05, 14 feb. 2005 (CET)

Prav, ti si opozoril mene, jaz pa tebe. Če ne ljubiš domovine, ti nisem jaz kriv. Če ne maraš zgodovine naroda in naroda samega, .. So, you're the one who came here to mash up this place, a.. -Michael James »Prince Far I« Williams. --xJaM 11:21, 14 feb. 2005 (CET)

Čakaj malo! Od kod ti to? Če ne ljubiš domovine...? Iz česa sklepaš na to? Katerega naroda? Sem jaz tudi narod ali si samo ti? Dozdaj sem imel dobro mnenje o tebi in tvojem prispevku v vikipediji, saj si starosta in pobudnik! (Pravzaprav imam dobro mnenje o tebi v tem pogledu še naprej!) Pri ireni sem samo opozoril na pogost pojav, da nam morajo najprej tujci povedati in priznati kvaliteto.

Sicer pa mislim da te bolj motijo moji prispevki na temo povojne zgodovine. Kaj je narobe z njimi? --NezNan 11:38, 14 feb. 2005 (CET)

Poglej. Vidiš, sam gledam na naše delo pri naši Wikipediji prav tako kot Irena gleda na svoje delo v umetnosti (čeprav ne pričakujem nobene plače ali priznanja za to (, kot je zapisal Janez)). Kakor je glasba 'božji dar', prav tako je wikipedija 'božji dar'. Naš cilj ni Bog ali božje, ampak sveto kot najvišje načelo zavedanja človekove najdragocenejše pojavnosti in žal tudi minljivosti v Vesolju. Kaj je sedaj kriva domovina v primeru Grafenauerjeve? Jaz ne vem. Vendar dokler ne vem, nočem udrihati čez njo. Saj tukaj živim. Kje pa naj potem živim? Na Novi Zelandiji morebiti? Kaj pa na primer naš znani fizik Jožef Stefan, prav tako 'svetovnega slovesa'. Ali ga tujci spoštujejo? Poglej si članek v nemščini (Josef Stefan), kjer ga npr. še vedano navajajo kot Avstrijca, čeprav sta bila oba njegova starša Slovenca. Ali so ga spoštovali doma - v njegovem času, ko je to najbolj potreboval? Zakaj je moral, predvsem zaradi Frana Levstika prenehati pisati pesmi in dobra poljudna besedila v maternem jeziku? Ali ga spoštujejo danes v domovini? Ga. Na srečo. Saj nosi njegovo ime celo inštitut, največja slovenska raziskovalna ustanova. Vem, da je veliko v zgodovini krivično. Vem, da je moralo veliko Slovencev trpeti na takšen način kot Grafenauerjeva. Dragi NN, tvoji članki o povojni zgodovine me ne motijo, dokler so pisani v slogu nepristranskosti in poštenosti. Če sem starosta, to nič ne pomeni. Saj lahko Roman do naslednjega tedna, ali pa še prej s svojim NenekeBotom vse 'zradira' in naredi dresdensko Lunino površino. Starosta bom takrat, če bom recimo čez 500 let prišel nazaj in bodo NOB še vedno spoštovali, če bodo naša dejanja kaj pustila zanamcem. Vse na wikipediji do sedaj še nikjer nima varovanja in tega se pač zavedam. Zavedam se, da lahko pride 'izbruh' in se vse spremeni. Na bolje ali pa na slabše. Rad bi razumel to kar praviš, da nam morajo neki tujci priznati nekaj. Verjamem, da to boli, kakor je zapisala Grafenauerjeva, da si je najbolj želela igrati doma (kjer ji je bilo tudi najtežje). Verjetno je to podobno, kot naši športniki, ki morajo igrati pred domačim občinstvom, razen seveda igralcev v ekipnih športih, kjer imajo podporo iz tribun. Tudi meni je hudo, ker moram v wikipediji v maternem jeziku, včasih kakšno povedati in se moram, za ne vem zakaj, zagovarjati. Nikakor nisem narod bolj kot si narod ti. In si tega tudi ne želim. Želim pa si, da bi živel z narodom, ga spoštoval, saj je do sedaj vse preveč pretrpel. --xJaM 12:50, 14 feb. 2005 (CET)

No sedaj je Stefan tudi v nemški Wikipediji zapisan kot Slovenec. --Eleassar777 21:10, 27 maj 2005 (CEST)

Članek iz Dela


Vsak dan je darilo ZLOBEC Marijan, Sob 12.02.2005

Pojav flavtistke Irene Grafenauer je v slovenski in mednarodni glasbeni kulturi neponovljiv. Irena Grafenauer je flavtist stoletja, tako doma kot v tujini; v primerjalni sceni evropskega dogajanja ne moremo najti njej enakovrednega glasbenika, primerljivega solista, flavtista, ki bi zmogel igrati na svetovnih koncertnih odrih tri desetletja brez pavze. Če pogledamo zgodovino Prešernovih nagrad, ni nagrajena kot ena izmed slovenskih pesnikov, pisateljev, dramatikov, slikarjev, igralcev, pevcev, skladateljev, režiserjev arhitektov..., ampak kot edina flavtistka sploh.

V Sloveniji ni nikogar, ki bi spričo njenih 1500 nastopov v več kot štiridesetih državah vseh celin sploh bil sposoben izmeriti njeno resnično umetniško, kulturno in za slovensko državo ambasadorsko in promocijsko vrednost. Ves čas je namreč nosila v sebi dialog z glasbeno zgodovino in svetom. Grafenauerjeva je eden največjih ponosov slovenske glasbe in kulture sploh, ne glede na dejstvo, da je ravno domači glasbeni krogi niso nikoli kot tako sprejeli. Ne nazadnje se je to pokazalo na sami Prešernovi proslavi; med govorom je razdajala še zadnje atome moči, a ji organizator ni poskrbel niti za kozarec vode, da bi si z njo osvežila izsušeno grlo, kaj šele da bi vstali in jo tako prvič in zadnjič počastili s stoječim aplavzom, kot se v svetu spodobi. Niso je, ker je v resnici ne cenijo oziroma se njena rojstna Ljubljana do nje vede kot najslabše mesto na svetu! Res pa je, da je bila Gallusova dvorana Cankarjevega doma tokrat tako nabito polna, da so ljudje na drugem balkonu stali na stopnicah, vsi pa niti niso mogli v dvorano!

Irena Grafenauer spada med največje soliste na svojem instrumentu v zadnjih desetletjih na svetu; najbolj aktivne, prodorne in odmevne in bi se z njo po renomeju, obsegu repertoarja in nastopih mogli primerjati le nekateri, kot sta francoski flavtist Jean Pierre Rampal (1922–2002) in švicarski glasbenik Aurèle Nicolet (r. 1926) ter nekoliko mlajši irski James Galway (r. 1939), medtem ko imajo njene interpretacije del večjo umetniško težo, emotivno globino in bližino umetniške izpovedi kot najgloblji izraz skladateljeve volje. O tem mi je na javni predstavitvi svojega koncerta v okviru Evropskega zborovskega festivala leta 1995 v Ljubljani v odgovoru na vprašanje, kdo je bolje igral njegov Koncert za flavto in godalni orkester, ali Jean Pierre Rampal ali Irena Grafenauer, odgovoril sam skladatelj Krzysztof Penderecki: »Irena Grafenauer!« Prav Penderecki je med flavtisti opravil avdicijo za izvajanje svojega koncerta in izbral Ireno, ker je uvidel, da je bila le ona sposobna zaigrati vse note, vse ritme in vse, kar si je sam predstavljal. Še več, obljubil ji je, da bo za vsa dela, ki jih bo napisal za flavto, najprej prinesel note njej, potem pa bo ona čez dva meseca pred njim kompozicijo preigrala in bo videl, če bo z lastnim delom zadovoljen ali ne. Jean Pierre Rampal, s katerim se je veliko družila zlasti v Nemčiji in Franciji ter Švici, ji je rekel, da igra zato tako lepo, ker ljubi življenje!

Podobno je najslavnejši italijanski flavtist Severino Gazzelloni (1919–1992) ob svojem slavnostnem nastopu ob izročitvi Montalejeve nagrade akademiku Cirilu Zlobcu v Italiji na njegovo vprašanje, če pozna Ireno Grafenauer, odgovoril: »Ona je najboljša flavtistka na svetu!« Veliko občudovanje sta do naše flavtistke gojila prav tako svetovno znana flavtista Švicar Peter Lucas Graf in Nemec Karlheinz Zöller.

Irena Grafenauer ni bila čudežni otrok, je pa bila tako sposobna in nadarjena, da je končala vse študije z maksimalno hitrostjo, to je podiplomski študij pri Borisu Čampi do devetnajstega leta. Logičen je bil njen preskok v tuje, najbolj vrhunske glasbene razmere. Ob najtežjih preizkusnih pogojih (mednarodna tekmovanja, velika mednarodna avdicija z 200 flavtisti iz vsega sveta za mesto prvega flavtista v simfoničnem orkestru Bavarskega radia v Münchnu) je čez ovire vedno »skočila« kot zmagovalka.

Desetletna izkušnja v enem najboljših orkestrov na svetu; simfonični orkester Bavarskega radia je ravno tedaj vodil slavni češki dirigent Rafael Kubelik, ki mu je povojna češka država zaprla vrata in ga pognala v emigracijo, od koder se je vrnil domov šele leta 1991, sledila sta mu Colin Davis in Lorin Maazel, med slavnimi gosti pa so bili Leonard Bernstein, Wolfgang Sawallisch, Günther Wand in Bernard Haitink, je Grafenauerjevi ponudila vse, kar lahko da tako eminentno koncertno in snemalno telo s solističnimi nastopi, gostovanji po Evropi, v ZDA in na Japonskem vred ter snemanja simfoničnega in opernega programa. Število posnetkov s tem orkestrom je z Ireno Grafenauer kot prvo flavtistko in solistko nepregledno, vsekakor gre v desetine.

Irena Grafenauer je vseskozi gojila svojo solistično pot, povezano s komornim muziciranjem v vseh mogočih sestavih, med katerimi so bili največkrat prilagojeni vsakršni literaturi, v kateri je imela flavta kot solistični instrument najpomembnejšo vlogo.

Z Ireno Grafenauer so namreč sodelovali najpomembnejši in najvidnejši glasbeniki našega časa (na primer na koncertnih turnejah po Evropi, ZDA in Avstraliji violinist Gidon Kremer, s katerim je začela sodelovati daljnega leta 1981). Na enajstih koncertih v Avstraliji je med drugim izvajala Balado Franka Martina v priredbi za flavto, klavir in orkester. Na mednarodnih festivalih je bila med drugim gostja najelitnejšega Salzburškega poletnega festivala, kjer je dvakrat igrala Mozartov koncert za flavto v G-duru KV 313 z orkestrom Mozarteum pod vodstvom dirigenta Gerharda Wimbergerja avgusta leta 1985. Na Praški pomladi 1985 je imela samostojen celovečerni recital, nastopila je na Dunajskih slavnostnih tednih in na Berlinskem glasbenem festivalu, na festivalu v Lockenhausu v Avstriji je nastopala več let zapored in med drugim krstila novo delo tatarske skladateljice Sofije Gubaiduline Garden of Joy and Sadness (ki je potem izšlo v okviru desetih zgoščenk tega festivala za založbo Philips), zatem pa še njeno skladbo Impromptu, napisano prav zanjo in violinista Gidona Kremerja.

Po letu 1988 je Irena Grafenauer redna profesorica za flavto na sloviti salzburški glasbeni akademiji Mozarteum. Sodeluje na mnogih mednarodnih tečajih, kamor jo povsod vabijo; od Avstralije do Japonske, od ZDA do Evrope, razen doma, kjer so ji zaprli vrata ob razpisu za mesto profesorja flavte na Akademiji za glasbo; prijavila se je za enotretjinski delovni čas, kot je bilo v prvem razpisu, potem ko se je prijavila, pa so razpis spremenili..., njeno prijavo pa označili za neveljavno. Med drugim so ji očitali, da nima doma niti docenture in bi morala narediti pred akademijino komisijo »sprejemni izpit« v obliki koncerta, čeprav je v resnici naziv docenta v Ljubljani že imela. Svetovni uspehi, 1500 koncertov in mednarodna profesura z najvišjim nazivom redni profesor na eni najslavnejših akademij na svetu v Ljubljani očitno ne pomenijo nič! Dekan Akademije za glasbo Dejan Bravničar je končal na sodišču, ki je ugotovilo, da je zavajal rektorja Univerze dr. Miho Tišlerja in Ireni Grafenauer lagal. Tako je edini poizkus, da bi kot profesorica z bogatimi pedagoškimi in koncertnimi izkušnjami bogatila znanje slovenskih študentov flavte na ljubljanski Akademiji za glasbo, propadel.

Irena Grafenauer je edina flavtistka na svetu, ki je enakovredno skladateljskim normativom, pričakovanjem in vrhunskim umetniškim zahtevam poustvarila večino svetovne literature za flavto od baroka do danes. Samo dvajseto stoletje je pri njej zastopano z vsemi najbolj znanimi koncerti in kompozicijami skladateljev.

Irena Grafenauer ima vse odlike vrhunskega umetnika, vedno je izpolnjevala vse najzahtevnejše koncertne pogoje in si postavljala najvišje izvedbene kriterije, v skladu s svojim absolutističnim pogledom na glasbo. Njena glasbena filozofija je nastajala skozi leta z neštetimi izkušnjami: po njenem namreč flavta ni le pomemben solistični instrument, ampak predvsem instrument, ki teži h glasbi kot abstraktni in hkrati konkretni popolnosti, skriti v notnih zapisih. Od tod njena dovzetnost in glasbeni okus za vsa časovna obdobja. Ves čas svojega nastopanja je težila k notranjemu ravnovesju, k ravnovesju duha in telesa, k ravnovesju med svetom skladatelja in njegovega interpreta. Glasba je zanjo v sferi transcendenčnega in svetega; ko jo izvaja ona, je še najbolj podobna nereligiozni molitvi; njen cilj ni Bog ali božje, ampak sveto kot najvišji princip zavedanja človekove najdragocenejše pojavnosti in žal tudi minljivosti v kozmosu. Irena Grafenauer je z izjemno intuicijo in hkrati hvaležno vdanostjo sledila svojemu življenjskemu poslanstvu, kot velika umetnica in prav tak človek.

Idealizem in entuziazem soočena z veliko preiskušnjo

Irena Grafenauer je Upravnemu odboru Prešernovega sklada na začetku januarja poslala svoj nagovor za objavo v programski knjižici slovesne podelitve Prešernovih nagrad. Kot je razvidno, pa »žirija« z njegovo vsebino ni bila zadovoljna, zato je začela pritiskati nanjo, naj premisli in napiše nov govor, česar pa nagrajenka ni želela. Še več, napisali so ji pismo, v katerem so ji poskušali »razložiti«, da bi njen govor lahko imel negativne posledice oziroma vrgel slabo luč na ostale nagrajence, na proslavo kot celoto in da bi od tega govora imeli še največ koristi novinarji in mediji.

Tako se je vleklo do 4. februarja, ko so ji dokončno sporočili, da bodo govor vendarle objavili tako, kot ga je lastnoročno napisala. Bilo pa je na proslavi zelo opazno, da so natisnili zgolj minimalno število knjižic in tako večina obiskovalcev slovesnosti v dvorani govora in obrazložitve nagrad ni prejela. Očitno člani Upravnega odbora Prešernovega sklada ne vedo, kaj je umetniška in človekova svoboda, in da sami niso nikakršno oblastno telo, ampak zgolj izvrševalci nalog v skladu s statutom o podeljevanju Prešernovih nagrad.

Tekst, ki ga je želela Grafenauerjeva imeti natisnjenega, se glasi:

»Moja želja pisati Vam o svojih mislih, ki me trenutno obhajajo in ki seveda niso usmerjene v moje delovanje v »kulturnem trpljenju« pri nas, žal v upravnem odboru Prešernovega sklada ni bila sprejeta. Ker je bilo to delovanje zame nevzdržno boleče, si nisem želela še enkrat priklicati v spomin vse hude poti, ki sem jih pri nas prestajala.

Umetnost je zame božji dar, za katerega sem bila vedno pripravljena vse žrtvovati; brez preračunljivosti, politične opore in izkoriščanja ženskih čarov – iz čiste ljubezni.

Na glasbeni poti sem od svojih zgodnjih začetkov naletela na ovire, ki so včasih skoraj že mejile na kanibalska nagnjenja glasbenih krogov, tako da sta se moj idealizem in entuziazem morala nenehno soočati z veliko preizkušnjo. Kot otrok nisem bila sprejeta v zbor (češ da nimam posluha), prav tako kot študentka nisem bila zaželena na akademiji. Kot zrela osebnost (že redni profesor na Salzburški univerzi) sem bila zavrnjena na Ljubljanski akademiji. Kot umetnica sem bila sprejeta brez spoštovanja, vrednosti in dostojanstva, katerega sem bila deležna povsod drugod po svetu. Kljub temu pa sem svoje poslanstvo želela izvajati prav tam, kjer mi je bilo najteže; v moji domovini. Tukaj sem želela živeti, ustvarjati in umreti...

Vedno znova sem nabirala moči, da sem lahko ustvarjala tisto, za kar sem se čutila poklicano. Sprejel me je ves svet in mi nudil možnosti spoznanja in raziskovanja glasbene umetnosti, kar sem imela srečo deliti z najimenitnejšimi umetniki današnjega časa. To sem občutila kot pretok ljubezni in absolutne izpolnjenosti, kar je zame božji dar in hkrati milost.

Ko danes razmišljam, razumem, da je to bila moja usoda, ki jo z veseljem nosim. V mojem srcu je mir, skozi trpljenje sta postali moja vera in ljubezen še močnejši.

Pot, na kateri se nahajam, je zame najlažja in polna neskončnega sočutja. Življenje je prežeto z mnogimi preizkušnjami in težko je ostati zvest svojemu poslanstvu, kar me najbolj gane v izpovedi Prešernove pesmi Orglar.

France Prešeren: Orglar

Popustí posvetno rabo
orglarček in gre v puščavo,
tam prepevat božjo slavo,
svoje citre vzame s sabo.
Pesmi svoje med stoglasne
v gozdu zliva tičev kore
od prihoda zlate zore,
dòkler sonca luč ne ugasne.
Al' veselje v srcu vtóni
s časom mu za petje slavcov
in vseh gojzda prebivavcov,
kar vsak svojo vedno goni.
On ob drugi si pomladi
zbere ptiče mladokljune,
jim prebira svoje strune
in jih raznih pesmi vadi.
Kosa, trdokljunsko dete,
od preljub'ga Avguština,
vel'koglavega kalina
nauči pet'pesmi svete.
Zmeram svojo goni slavček,
zmeram od ljubezni bije
srcu sladke melodije,
toži ga Bogú puščavček:
»Lej, kalin debeloglavec,
trdokljunast kos je svoje
pesmi pustil, lepši poje,
podučit' ne dá se slavec!« 
Al' Bog slavca ni posvaril,
le posvaril je puščavca:
»Pusti peti moj'ga slavca,
kakor sem mu grlo stvaril.
Pel je v sužnosti železni
Jeremíj žalost globoko;
pesem svojo je visoko
Salomon pel od ljubezni.
Komur pevski duh sem vdihnil,
ž njim sem dal mu pesmi svoje;
drugih ne, le té naj poje,
dokler da bo v grobu vtihnil.« 
Upam, da bom lahko slišala spomladi slavčka, ki pel nam bo brez puščavčka, pesem tisto, ki mu jo je Bog vdahnil!«

To je želel upravni odbor Prešernovega sklada cenzurirati. In ker je Irena Grafenauer svoboden človek, je na oder prinesla čisto nov in povsem drugačen govor, v katerega res ni mogel nihče »poseči«.

Marijan Zlobec -Ta nepodpisani komentar je dodal Uporabnik:NN (pogovorprispevki).


Nikoli ni vse tako, kot se zdi. Irena je bila ljubiteljem glasbe vedno znana. Tisti, ki berejo rumene strani pa so morda za njeno ime slišali šele zdaj, ampak to je njihov problem. Jim ne bo nič pomagalo pri uživanju ob glasbi. (Tudi Marijana Lipovšek ne uči na AG, pa Vinko Globokar, Igor Ozim... Je pač tako). Mislim da enciklopedija ni kraj za obsodbe in še posebno ne čez lastni narod. --Ziga 21:34, 27 maj 2005 (CEST)

Manjkal Boris Čampa[uredi kodo]

Pri pedagogih za flavto, pri katerih se je Irena Grafenauer učila, za Rudijem Pokom manjka Boris Čampa, pa mislim da je bil on njen profesor ob zaključnem koncertu srednje glasbene, ko je igrala "Čmrljev let" tako, da si še slišal, da je flavta, pa že slišal, kako bi brenčal čmrlj. Če jo kaj vidim, ji bom rekel, naj tole malo pogleda, gotovo se bo še česa spomnila, česar se jaz ne. --Marjan Tomki (pogovor) 17:00, 3. junij 2013 (CEST)[odgovori]

Dopolnitve in popravki[uredi kodo]

Sem bom prenesel tudi svoj zapis izpred desetletja, ki ne spada v prejšnji razdelek.

Edit: nisem prenesel, raje sem razdelil in spremenil poimenovanje prejšnje sekcije, poleg tega pa uredil članek (ki ga je svojega iz Dela tu objavil avtor) tako, da je čitljiv (pri prenosu v WP se je izgubil prelom odstavkov in vrstic pesmi).
Vidim tudi, da je zdaj Čampa omenjen v članku - lepo.

Dodal sem nekaj povezav na slovenske strani, nekaj drugih, ki jih še ni na slovenski wikipediji pa bom zdajle dodal čez medjezikovne povezave {{ill}}.

Skoraj vse v članku zapisano drži, precej reči bi bilo mogoče še dodati (zlasti nekaj reči, kar zadeva otroštvo in mladost), in zlasti za to bom poiskal vire (kdo sta bila starša, kdo je bil ded in morda tudi s katero sestrično, ki je tudi poklicna glasbenica, sta bila v osnovni šoli v istem razredu, kar se je nam, v številni širši družini večkrat zgodilo). V članek o očetu bom dodal, da je bil tudi glasbeno šolan, in v tega (če se bo strinjala) tudi o tem, kje smo živeli, ko so se preselili iz Mežice v Ljubljano. To družinsko okolje je namreč pomembno spodbujalo njen zgodnji glasbeni razvoj.

Ena od reči, ki pa mislim, da ni točna, je:

V širšem sorodstvu sta bila dedov bratranec in praded znana orglarja in izdelovalca orgel na Koroškem.

Kolikor se spominjam, je bil eden od njiju, Franc Grafenauer (po katerem se imenuje tudi Grafenauerjeva ulica v Ljubljani, in tudi na tega bom naredil medjezikovno povezavo na članek v de WPP) dedov stric in ne bratranec.

Edit: Tisti stavek bo treba napisati na novo - izvirno je bil pravilen, a nepopoln, pri dopolnjevanju pa je prišlo do napake. Irenin oče je bil Stanko Grafenauer, ki je znan kot kristalograf itn., a je v mladosti končal tudi glasbeno akademijo kot violinist in bil izjemno pomemben tudi za njen glasbeni razvoj. Irenin ded je bil Ivan Grafenauer, ki je znan kot literarni zgodovinar, je pa igral klaviature (doma sta bila klavir in harmonij) in violo. Njen praded Mihael Grafenauer je bil organist (in mežnar) v cerkvi na Peravi (tedaj pri, zdaj v Beljaku), njegov (Mihaelov) oče in brat Franc (ta je bil tudi poslanec v avstrijskem državnem zboru) pa sta bila znana izdelovalca orgel iz kraja pri Šmohorju.
Še ne vem, kako naj to jedrnato, a prav, napišem v članek, zlasti ne v en stavek. Morda bo bolje, če razširim in v nov razdelek Otroštvo postavim vse to skupaj s še nekaj podatki o starših in otroštvu, vendar je pred tem na vrsti še nekaj zbiranja virov.

Mislim tudi, da njena bolezen ni kostni rak (kar običajno pomeni osteosarkom, pri katerem mislim da je prebolevnost še vedno nizka), ampak levkemija (včasih imenovan tudi krvni rak - sprememba v krvotvornem kostnem mozgu, kjer je možnost presaditve tega; znatno pa je napredovalo tudi zdravljenje z zdravili, ki omogočajo razmeroma normalno življenje), ampak preden spremenim to, bom tudi poiskal vire. Marjan Tomki SI (pogovor) 14:34, 20. november 2023 (CET)[odgovori]

Popravek za katera bolezenDaD Opravljeno --Marjan Tomki SI (pogovor) 10:53, 3. december 2023 (CET)[odgovori]

Dodane povezave[uredi kodo]

Precej je takih, da so medjezične {{ill}}, ker ustreznih člankov v sl WP še ni. Med temi je posebnost, kako sem uporabil povezavo na de (nemški) članek Colinu Davisu kot Sir Colin Davis, s tem da je Sir vključen namenoma, ker članek o Colinu Davisu v sl obstaja, vendar je tisti dirkač in ne glasbenik. Lahko bi to medjezično povezavo naslovil tudi na angleški članek, vendar je v nemškem več informacij o obdobju, ki nas tu zanima, torej o njegovem delu pri simfoničnem orkestru bavarskega radia. --Marjan Tomki SI (pogovor) 10:53, 3. december 2023 (CET) lahko bi tudi angleškega,[odgovori]