Podnaslavljanje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Podnaslavljanje je vrsta avdio-vizualnega prevajanja. Podnapisi so po navadi osnovani na prepisu ali scenariju dialoga ali pa na komentarju v filmih, televizijskih programih itd. Navadno so predvajani na dnu zaslona, zlasti v gledališču in operi pa kot projekcija nad odrom (nadnapisi).

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Kmalu po tem, ko so izumili film, ki je bil sprva zgolj nemi, so se pojavila prizadevanja, da bi viden, ne pa slišen dialog med igralci posredovali publiki. Začeli so s prepisovanjem filmskega teksta na kartončke, ki so jih posneli na filmski trak in so se pojavili med sekvencami filma. Prvič so se pojavili leta 1903 v filmu Edwina S. Porterja Koča srtica Toma. S pričetkom dobe zvočnega filma leta 1927 je metoda vrinjenega teksta izginila, saj je bil pogovor med igralci slišen. Za prevajanje filmov v tuje jezike so takrat poznali sinhronizacijo, vendar pa je bila ta komplicirana in draga. Tako so se pojavili, kot jih kličemo danes, prvi podnapisi. Za razliko od začetne metode s kartončki, so se podnapisi pojavili skupaj s premikajočo se sliko.

Postopek podnaslavljanja[uredi | uredi kodo]

Podnaslovi so strjena različica govorjenega teksta, se pravi tega, kar slišimo, med tem ko beremo podnapise. Namen tega je, da ima bralec dovolj časa, da prebere tekst, in idealno je, da se ob tem ne zaveda, da v bistvu bere in ne posluša. Pri doseganju učinkovitih podnapisov poznamo tri metode: izločanje, upodabljanje in poenostavljanje. Pri izločanju gre za elemente, ki ne spreminjajo pomena izvirnega dialoga, ampak le njegovo obliko oz. zgradbo. Prav tako se izločajo informacije, za katere se sklepa, da jih gledalec lahko razbere iz vizualnih podatkov. Upodabljanje se navadno uporablja pri slengu in dialektu, poenostavlja pa se originalne besede oz. besedne zveze, tako da jih razčlenimo na več delov, kar omogoča gledalcu lažje razumevanje pri branju podnapisov.

Prednosti in slabosti podnaslavljanja[uredi | uredi kodo]

Podnaslavljanje ima boljši ugled od sinhronizacije, saj je le-ta namenjena manj intelektualni publiki (otroci). Ena največjih prednosti je ta, da izverni jezik ni okrnjen ali izkrivljen in je vedno na voljo gledalcu. Tipičen primer tega je cenzura. Po navadi so cenzurirani elemnti, ki so po mnenju prevajalca neprimerni, a originalni necenzurirai tekst je gledalcu še vedno na voljo. Podnapisi so tudi v veliko pomoč pri učenju tujega jezika.

Nekaterim gledalcem pa istočasno branje in poslušanje besedila predstavlja veliko zmedo. V tem primeru je boljša sinhronizacija. Slabost podnapisov je še ta, da se govorno besedilo pretvarja v pisno obliko, pri čemer se porazgubijo nekateri elementi, ki se jih morda težko prenese iz govornega v pisni jezik, kar vodi v to, da imajo podnapisi drugačen učinek na bralca kot govorjeni dialog. Prav tako so lahko podnapisi problmatični pri avtorskih in umetniških filmih, kot je, denimo, In girum imus nocte et consumimur igni francoskega teoretika, pisatelja in cineasta Guya Duborda, kjer podnapisi zaradi razpršene pozornosti ovirajo dojemanje estetike vizaulnih podob in zvočnosti (blagoglasnosti) izvirnega (pol)poetskega besedila. Podobna primera, kjer je nemotena vizualna podoba ključna za celovito sporočilnost filma, sta tudi mojstrovini Histoire(s) du cinéma (Jean-Luc Godard) in Nuit et brouillard (Alain Resnais). Pri nas pa npr. film Karpopotnik (Matjaž Ivanišin).

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Munday, Jeremy, 2009. The Routledge Companion to Translation Studies. New York: Routledge.