Perun

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Perun
bog groma in bliska, priseg, vojne, pomladi, in plodnosti
Perun i Veles.JPG
Perun (konjenik s kopjem) premaga Velesa (v živalski podobi), Žrnovnica, Hrvaška, 8. stoletje.
Orožje: kladivo, sekira, kij, strela, bojni voz
Gora: Svetovna gora
Simbol: strela, hrast, gromska znamenja
Smer neba: vzhod
Letni čas: pomlad, poletje
Dan: četrtek (»perundan«)
Partnerstvo: Mokoš
Otroci: Jarilo
Nasprotnik: Veles
Poistovetenje: Prove, Porevit(?), Svantevit(?), Kresnik(?), Jessa(?);
Sv. Ilija

Perún je v slovanski mitologiji najvišji bog; bog strele in groma, bog priseg, bog pomladi in plodnosti, bog dežja in kmetijstva nasploh. Njegovi simboli so hrast, ki velja za njegovo sveto drevo, perunika in sekira.

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Največ jezikoslovcev ime Perun izvaja iz pomena »tisti, ki udarja«.[1] Stari indoevropejski koren *per-, *perk-, *perg namreč pomeni udariti.[2][3] Povezave lahko iščemo s keltskim *dru (»hrast«), latinskim quercus (»hrast«).[4][5] Določeno povezavo lahko vidimo tudi s hetitskim perunaš (»skala«).[5]

Viri o Perunu[uredi | uredi kodo]

rekonstrukcija Perunove sekire
Gromska znamenja naj bi bila značilnost Perunovega kulta

Zgodovinski viri o kultu Peruna so ohranjeni v glavnem v ruskih virih. Letopisec Nestor je zabeležil, da je kijevski knez Igor, ko je leta 945 sklepal mir z Bizantinci prisegel pred Perunovim kipom. Ko je knez Vladimir leta 988 sprejel krščanstvo, so kult Peruna prepovedali. Religijo prednikov je tako počasi zamenjalo krščanstvo, ki je prejšnje religije predvsem demoniziralo. To je pripeljalo do tega, da je finska različica besede Perun - Perkele - v finskih prevodih Biblije vse do leta 1933 pomenila Hudiča.[navedi vir]

Perun je bil sicer poznan med vsemi Slovani.[6] V svojem kratkem opisu slovanskega verovanja ga sicer brez poimenovanja, zgolj po funkcijah, verjetno omenja že Prokopij.[7] Čaščenje Peruna kot božanstva strele je morda vplivalo na pomen poljske besede 'piorun ter češke, ukrajinske in beloruske besede perun, kar vse pomeni »strela«, med tem ko slovenska in srbska perunika predstavlja ime cvetlice in je prav tako lahko povezana s Perunovim čaščenjem.[5][8] Tudi toponomija ponuja dokaze o razširjenosti Perunovega kulta po vsem slovanskem svetu. V Bolgariji se nahaja planina Perin, na Hrvaškem Perunova dubrava, v Rusiji Perunovij dub, pri Poljakih Piornov.[9] Pri Polabcih perundan pomeni četrtek. [10][9] Toponomijo, ki omenja Peruna, najdemo še v severni Panoniji, v Istri in Bosni.[11]

Osnovne značilnosti[uredi | uredi kodo]

Junak Ilija Muromec (preko imena povezan s sv. Elijo) je v krščanskih časih postal ruski nadomestek za Peruna.

Perun prebiva na nebu, na vrhu Svetovne gore, po zmagi nad njegovim nasprotnikom Velesom pa začne deževati,[12] kar kaže da je bil Perun močno povezan s plodnostjo. Skupaj z Velesom predstavljata pomembno dvojico; tako so Rusi prisegali hkrati pri Velesu in pri Perunu,[13] tako npr. leta 971, ko so neko prisego potrdili z zakletvijo pri Perunu in Volosu. [14]

Perunov simbol je bil hrast, [5] poleg njega pa tudi kladivo in goreči voz.[15] Najbolj pogosto so mu žrtvovali petelina.[16] Ob izjemnejših priložnostih pa so mu žrtvovali tudi bika, ovna[17][18] ali celo medveda.[19] V zvezi s Perunom je gotovo čaščenje ognja, nekateri avtorji pa opozarjajo, da ni mogoče izključevati občasnih človeških žrtvev v njegovo čast.[20] V krščanskih časih je bilo čaščenje Peruna nadomeščeno s sv. Elijo (Ilijo).[21]

Lokalne različice čaščenja Peruna[uredi | uredi kodo]

Danes mnogo raziskovalcev v Svantevitu vidi Peruna

Perun je bil na nekaterih področjih poimenovan z nadomestnimi imeni oziroma vzdevki. Tako se lahko skriva v hipotetičnem poljskem božanstvu Jeszi. Długosz sicer ločeno omenja Jeszo in Peruna, vendar bi ime Perun lahko povzel iz ruskih kronik, Jesza pa je ali izmišljeno božanstvo ali pa verjetno izvira iz domače tradicije. [22] Ime Perun se v nekoliko spremenjeni obliki morda pojavlja pri oldenburškem božanstvu Prove, ki je bilo tako kot Perun povezano s čaščenjem hrasta.[6][23] Tudi karentijski Porevit je morda predelava Perunovega imena. Nadalje so v Vologdski pokrajini Perunu darovali ogromen kruh ali sir enake velikosti;[15] podobno kot so okroglo pogačo darovali Svantevitu. Perun kot ruski Sv. Ilija spomladi sprva nastopa kot mladi hromec, kip Svantevita pa je imel noge vkopane v zemljo. Tudi v slovenskem Kresniku mnogi vidijo različico Perunovega lika.

Astronomsko ozadje kulta[uredi | uredi kodo]

Med preučevalci slovanske mitologije ni enotne predstave o astronomskem ozadju Peruna. Zelo pogosto Peruna istovetijo s soncem. Tako naj bi Perun pri prednikih Slovencev v različnih letnih časih prevzemal različna imena in pojavne oblike Sonca (Zlatorog jeseni, Božič pozimi, Sv. Jurij/Jarilo pomladi, Kresnik poleti).[24] Po drugi strani pa Ovsec v Perunu vidi htonsko bitje, ki ne more pripadati soncu.[25]

Sorodna božanstva[uredi | uredi kodo]

Po imenu je soroden litovskemu Perkunasu, latvijskemu Pērkunasu, pruskemu Perkunsu/Perkunasu, Pargnumu ali Parganyi, indijskemu Parjanyi, morda nordijski boginji Fjoergyn.[26][27][28] Sicer pa je soroden indoevropejskim gromovniškim božanstvom kot so keltski Taranis, hetitski Tarhun, rimski Jupiter, grški Zevs.[29] Perun je bil pri Varjagih gotovo istoveten z nordijskim Thorom, vendar pa prenagljena sklepanja, da je Perun nordijskega izvora, niso upravičena.[30] Obstoj gromovnika Purginepaza pri Mordvincih v srednjem Povolžju kaže, da je bil kult gromovnika v Skitiji verjetno zelo star.[31] Perun tudi preveč spominja na indijske predstave in na mlajše grške predstave, zaradi česar je nordijska hipoteza malo verjetna.[32] Čaščenje Peruna je vplivalo na Albance, ki so bili vsaj od srednjega veka naprej sosedi Slovanov. Tako albanski perendi pomeni boga.[1]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Ovsec, D. (1991): 114; Vasiljev, S. (1928): 55.
  2. ^ Gimbutas, M. (1971): 165.
  3. ^ Jacobson, R. (1985): 6.
  4. ^ Makarovič, J. (1998): 61.
  5. ^ 5,0 5,1 5,2 5,3 Ovsec, D. (1991): 115.
  6. ^ 6,0 6,1 Ovsec, D. (1991): 153.
  7. ^ Barford, P.M. (2001): 193-194.
  8. ^ Barford, P.M. (2001): 194.
  9. ^ 9,0 9,1 Vasiljev, S. (1928): 54.
  10. ^ Jacobson, R. (1985): 6.
  11. ^ Šmitek, Z.(2004): 223-224.
  12. ^ Ovsec, D. (1991): 118.
  13. ^ Ovsec, D. (1991): 119.
  14. ^ Gimbutas, M. (1971): 157.
  15. ^ 15,0 15,1 Ovsec, D. (1991): 117.
  16. ^ Gimbutas, M. (1971): 166.
  17. ^ Ovsec, D. (1991): 117.
  18. ^ Gimbutas, M. (1971): 164.
  19. ^ Gimbutas, M. (1971): 164.
  20. ^ Barford, P.M. (2001): 195.
  21. ^ Vasiljev, S. (1928): 57.
  22. ^ Ovsec, D. (1991): 42.
  23. ^ Vasiljev, S. (1928): 56.
  24. ^ Kropej, M. (2003):135.
  25. ^ Ovsec, D. (1991): 117.
  26. ^ Barford, P.M. (2001): 194.
  27. ^ Ovsec, D. (1991): 113-115.
  28. ^ Vasiljev, S. (1928): 55.
  29. ^ primerjaj npr. Z: Zaroff, R. (1999): 56.
  30. ^ Ovsec, D. (1991): 111.
  31. ^ Zaroff, R. (1999): 56.
  32. ^ Ovsec, D. (1991): 112.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Barford P.M. (2001):The Slavs: Culture and Society in early Medieval Eastern Europe. Great Britain, British Museum Press.
  • Gimbutas Maria (1971): The Slavs. Londin, Thames & Hudson.
  • Jacobson Roman (1985): Selected Writings: contributions to Comparative Mythology- Studies in linguistics and Philology, 1972-1982 (Selected Writings/Roman Jacobson). Berlin, New York, Amsterdam, Mouton, ed. by Stephen Rudi.
  • Kropej Monika (2003): Cosmology and deities in Slovene Folk narrative and song Tradition. Glej v: Studia mythologica slavica. Ljubljana.
  • Makarovič Jan (1998): Od Črne boginje do Sina Božjega. Ljubljana/Pisa, FDV/ Studi slavi.
  • Ovsec Damjan J. (1991): Slovanska mitologija in verovanje. Domus, Ljubljana.
  • Šmitek Zmago (2004): Mitološko izročilo Slovencev: Svetinje preteklosti. Ljubljana, Študentska založba.
  • Vasiljev Spasoje (1928): Mitologija drvnih Slovena. Beograd, Srbobran.
  • Zaroff Roman (1999): Organized pagan Cult in Kievan Rus'. The Invention of Foreign Elite or Evolution of Local Tradition? V: Studia mythologica slavica.