Peptidoglikan

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Osnovna gradbena enota peptidoglikana. N-acetilglukozamin in N-acetilmuraminska kislina sta povezana z β(1→4)-glikozidno vezjo. Na N-acetilmuramisnko kislino je pripeta (v tem primeru) veriga štirih aminokislin.

Peptidoglikan je polimer z veliko molekulsko maso, sestavljen iz verig glikozaminoglikanov, ki so prečno povezane z oligopeptidi. So sestavina bakterijskih celičnih sten.[1] V polimeru so sladkorne in aminokislinske komponente; sladkorni del predstavljata izmenjujoča se N-acetilglukozamin in N-acetilmuraminska kislina, povezana z vezjo β-(1,4). Na N-acetilmuraminsko kislino se pripenja oligopeptid s tremi do petimi aminokislinskimi ostanki. Te peptidne verige se lahko prečno premrežujejo s peptidnimi verigami sosednjih polimernih molekul in tako nastaja trirazsežnostna mreža. Pri nekaterih arhejah se v celični steni pojavlja soroden polimer, imenovan psevdopeptidoglikan, kjer sta z vezjo β-(1,3) povezana N-acetilglikozamin in N-acetiltalosaminuronska kislina. Zato so celične stene teh arhej neobčutljive na lizocime.[2] Peptidoglikan je pomembna strukturna sestavina bakterijskih celičnih sten, saj daje celicam trdnost in jih ščiti pred osmotskim tlakom v citoplazmi. Ima tudi vlogo pri celični delitvi.

Peptidoglikanka plast je bistveno debelejša pri grampozitivnih bakterijah (20–80 nm) kot pri gramnegativnih bakterijah (7–8 nm). Peptidoglikan predstavlja okoli 90 % suhe mase grampozitivnih bakterij, a le 10 % suhe mase gramnegativnih bakterij. Pri grampozitivnih bakterijah je peptidoglikan pomemben pri pritrjevanju bakterij na podlago in tudi za naše prepoznavanje in razvrščanje bakterij.[3] Pri obeh, grampozitivnih in gramnegativnih bakterijah, lahko peptidoglikansko plast prehajajo delci, veliki do okoli 2 nm.[4]

Delovanje antibiotikov[uredi | uredi kodo]

Nekateri antibiotiki, kot so penicilini, delujejo na tvorbo peptidoglikana, saj se vežejo na encime, imenovane penicilin vežoče beljakovine ali transpeptidaze,[3]. Ti encimi omogočajo prečno premreženje oligopeptidnih verig.[5] Mutacije, ki povzročijo spremenjene oblike transpeptidaz, lahko povzročijo manjšo učinkovitost antibiotikov oziroma celo odpornost proti njim.[6] Penicilini delujejo ciljno na bakterijske celice, saj živalske (in s tem človeške) celice ne vsebujejo celične stene.

Telo samo poseduje snovi, ki razgrajujejo peptidoglikane (»telesu lastni antibiotiki«); to so lizocimi, ki se nahajajo npr. v solzah, in povzročijo prekinitev glikozidne vezi β-(1,4) in na ta način uničijo bakterijsko celično steno.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Slovenski medicinski slovar
  2. ^ Madigan, M. T., J. M. Martinko, P. V. Dunlap, and D. P. Clark. Brock biology of microorganisms. 12th ed. San Francisco, CA: Pearson/Benjamin Cummings, 2009.
  3. ^ 3,0 3,1 Salton MRJ, Kim KS (1996). Structure. In: Baron's Medical Microbiology (Barron S et al., eds.) (4th izd.). Univ of Texas Medical Branch. ISBN 0-9631172-1-1. 
  4. ^ Demchick PH, Koch AL (1. februar 1996). "The permeability of the wall fabric of Escherichia coli and Bacillus subtilis". Journal of Bacteriology 178 (3): 768–73. 
  5. ^ Bauman R (2007). Microbiology with Diseases by Taxonomy (2nd izd.). Benjamin Cummings. ISBN 0-8053-7679-8. 
  6. ^ Spratt BG (April 1994). "Resistance to antibiotics mediated by target alterations". Science (New York) 264 (5157): 388–93. doi:10.1126/science.8153626. PMID 8153626. 
  7. ^ 7,0 7,1 Michael T. Madigan, John M. Martinko: Brock Mikrobiologie. Pearson Studium; 2009; ISBN 978-3-8273-7358-8; stran 83f.