Pavel Šuc

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pavel Šuc
Vzdevek»Pavle«
Rojstvo11. oktober 1925({{padleft:1925|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:11|2|0}})
Pliskovica
Smrt2001
PripadnostZastava Socialistične federativne republike Jugoslavije SFRJ
Rod/službaGrb Jugoslovanske ljudske armade Jugoslovanska ljudska armada
Aktivna leta19431986
ČinGeneralpodpolkovnik
Enotanamestnik načelnika generalštaba JLA
Poveljstva14. divizja JLA, namestnik komandanta 5. armadnega območja v Zagrebu
Oboroženi konfliktiDruga svetovna vojna
PriznanjaRed bratstva in enotnosti
Red jugoslovanske zastave

Pavel Šuc (partizansko ime Pavle), slovenski generalpodpolkovnik JLA, namestnik načelnika general štaba JLA, * 11. oktober 1925, Pliskovica, † (Izola) 2001, (?).

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Po končani ljudski šoli v rojstnem kraju je nadaljeval šolanje na srednji kmetijski šoli v Pazinu in Poreču. Po končani vojni se je kot aktiven častnik šolal na Višji vojaški akademiji v Beogradu (1956–1958) in na Vojni šoli JLA (1966–1967).

Leta 1943 vstopil v narodnoosvobodilni boj kot borec v enotah 9. korpusa ter bil 1944 častnik pri Glavnem štabu NOV in POS. Naslednje leto je sodeloval pri osvoboditvi Trsta. Po vojni je ostal v vojaški službi in bil med drugim komandir raznih enot (npr. Planinske čete v Tolminu), predaval na vojaških šolah, bil komandant bataljona polka v Ajdovščini, 14. divizije v Postojni, načelnik štaba in namestnik komandanta 5. armadnega območja v Zagrebu (1977–1980), načelnik operativne uprave v general štabu JLA in namestnik načelnika generalštaba JLA (1982–1986)[1] Vmes je bil 4 leta jugoslovanski vojaški ataše v Rimu (1968–1972). Kot komandant garnizij je sodeloval s civilnimi oblastmi pri organizaciji javnih del (gradnja cest, vodovodov itd.)

General Šuc je bil eden izmed maloštevilnih Slovencev s tako visokim vojaškim činom. Na Kardeljevem pogrebu 1979 v Ljubljani je nosil žaro z njegovimi posmrtnimi ostanki. Po upokojitvi 1986 je živel v Luciji in bil predsednik obalne konference Zveze rezervnih vojaških starešin.

Objavljal je članke in strokovne razprave z vojaškega področja v Vojnem glasniku in Vojnem delu. Napisal je metodični priročnik za vojaške šole Strokovna vzgoja v JLA (Beograd, 1975) ter iz italijanščine prevedel več strokovnih vojaških publikacij.[2]

Odlikovanja[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. Enciklopedija Slovenije. (1999). Knjiga 13. Ljubljana: Mladinska knjiga.
  2. Primorski slovenski biografski leksikon (1977). Snopič 4. Gorica: Goriška Mohorjeva družba