Papež Silvester II.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Papež Silvester II)
Skoči na: navigacija, iskanje
Silvester II.
Pričetek papeževanja 2. april, 999
Konec papeževanja 12. maj, 1003
Predhodnik Gregor V.
Naslednik Janez XVII.
Osebni podatki
Rojstno ime Gerbert d'Aurillac
Rojen ca. 946
Belliac, Auvergne, Francija
Umrl 12. maj 1003(1003-05-12)
Rim, Sveto rimsko cesarstvo
Drugi papeži z imenom Silvester


Papež Silvester II. (rojstno ime Gerbert d'Aurillac; tudi Gilbert), francoski menih, papež in matematik, * okoli 938, Aurillac ali blizu tam, Auvergne, Francija, † 12. maj 1003, Rim, Italija.

Gerbert je bil cerkveni matematik, ki je leta 999 postal papež Silvester II., prvi Francoz, ki je postal papež. Bil je vsestransko izobražen. Ukvarjal se je z logiko, matematiko, astronomijo in glasbo.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Okoli leta 963 je Gerbert odšel v samostan St. Gerald v Aurillacu. Leta 967 je obiskal samostan grof Borrell iz Barcelone. Predstojnik samostana je prosil grofa, da bi Gerbert odšel z njim v Španijo študirat matematiko. V naslednjih letih je Gerbert študiral v Barceloni, ki je bila pod nadzorom kristjanov in mogoče v islamskih mestih Kordobi in Sevilli.

Leta 969 je grof Borrell romal v Rim in vzel s seboj Gerberta. Tu je Gerbert srečal papeža Janeza XIII. in cesarja Ota I. Papež je prepričal Gerberta, da poučuje njegovega mladega sina, kasnejšega cesarja Ota II. Nekaj let kasneje je Oto poslal Gerberta v stolnično šolo v Reims, kjer ga je reimški nadškof Adalbero (Adalberon) kmalu imenoval za učitelja.

Ko je Oto II. leta 983 postal svetorimski cesar, je imenoval Gerberta za predstojnika samostana v Bobbiu v Piacenzi, vendar se je Gerbert zaradi okoliščin kmalu vrnil v Reims.

Po smrti Ota II. leta 984 se je Gerbert začel ukvarjati s politiko tistega časa. Leta 985 je s pomočjo nadškofa Adalbera nasprotoval poskusu karolinškega kralja Lotarja, da bi odvzel Otu III. pokrajino Lorraine, in pri tem podprl Huga Capeta. Capet je postal francoski kralj in tako končal karolinško vejo kraljev.

Adalbero je leta 988 umrl. Gerhard bi bil njegov najprimernejši naslednik, vendar je Capet imenoval Arnulfa Reimškega, Lotarjevega nezakonskega sina. Arnulfa so leta 991 zaradi domnevne zarote proti kralju odstavili in za njegovega naslednika končno izbrali Gerberta. Njegovi izvolitvi pa so zelo nasprotovali in zaradi tega je papež Janez XV. poslal papeškega odposlanca v Francijo, ki je začasno razveljavil njegovo škofovsko službo. Gerbert je poskušal pokazati, da je bil ta odlok nezakonit. Naslednji cerkveni zbor leta 995 je proglasil Arnulfovo odstavitev za neveljavno.

Gerbert je postal učitelj in tudi svetovalec Otu III. Papež Gregor V., Otov bratranec je leta 998 imenoval Gerberta za nadškofa Ravenne. Leta 999 ga je cesar imenoval za Gregorjevega naslednika. Gerbert je prevzel ime Silvester II. (po Silvestru I., svetovalcu Konstantina I. Velikega). Kmalu potem, ko je postal papež, je potrdil svojemu nekdanjemu tekmecu Arnulfu mesto reimškega nadškofa.

Leta 1001 se je rimsko ljudstvo uprlo cesarju in zaradi tega sta morala Oto III. in gerbert prebežati v Ravenno. Oto III. je dvakrat poskušal ohraniti oblast v mestu in pri tretjemu poskusu leta 1002 umrl. Gerbert se je po cesarjevi smrti vrnil v Rim, čeprav je bilo na oblasti uporno plemstvo, in umrl kmalu zatem.

Delo[uredi | uredi kodo]

Poučeval je še v Magdeburgu. Konstruiral je sončne ure, abak in globuse. Pripisujejo mu konstrukcijo prve mehanske ure v zgodovini sploh. V Reimsu je skonstruiral hidravlične orgle, ki so prekašale vsa prejšnja znana glasbila, kjer so morali črpati zrak ročno.

Pod vplivom Boetija je napisal nekaj razprav, kot matematik pa je pomemben predvsem zato, ker je bil eden od prvih zahodnih učenjakov, ki so šli v Španijo proučevat matematiko arabskega sveta. V svojih razpravah je obravnaval probleme iz kvadrivija in filozofije.

Verjetno je avtor Knjige o deljenju števil in Pravil o računanju na abaku. V pismu leta 984 je zaprosil Lipitusa za prevod arabske astronomske razprave. Verjetno je v svojem delu opisal uporabo astrolaba. To delo je 50 let kasneje uredil Hermann von Reichenau (Hermanus Contractus Augiensis) (1013-1054).

Arabski matematiki v Španiji so iznašli še drugačen način zapisovanja števil kot je bil poznejši indijski. Njihove številke, ki so jih iznašli arabski matematiki v Španiji in so prvič omenjene v rokopisih iz leta 874, so se imenovale črke prahu huruf al-ghubar (gobar) in so jih pred tem uporabljali skupaj z abaku podobnim peščenim računalom. Večina raziskovalcev dokazuje da so bile ghubar številke indijskega porekla prav tako kot hindujske številke, ki so jih prevzeli leta 814 in jih je al-Hvarizmi leta 820 imenoval hindi števke, da bi s tem pokazal na njihovo indijsko poreklo. Drugi, kot na primer E. Woepcke trdijo, da so bile v rabi v Španiji še pred prihodom Arabcev, drugi, na primer N. Bubnov, da so grško-rimskega porekla, ker naj bi jih uporabljali na podobnem računalu kot je abak. Gerbert jih je prvi v Evropi znanstveno opisal. Njegovo delo se je pojavilo okoli 100 let po najzgodnješih arabskih rokopisih iz leta 874 v katerih so omenjene te številke. Današnje evropske številke so bolj podobne ghubar števkam kot pa hindi števkam. Al-Karadži je v svojem delu Pravšnja količina v aritmetiki (al-Kafi fi al-Hisab), najpomembnejšem arabskem matematičnem učbeniku, pisal vsa števila še s črkami, čeprav se je zelo zgledoval tudi po Diofantu. Drugi, ki pa so sledili staro semitsko in grško prakso so že uporabljali grške črke hisab al-džumal.

Čeprav Arabci niso iznašli ničle, je Gerbert njen arabski pojem z njihovimi številkami prinesel v Evropo, kar kažeta besedi nič, prazno (zero, indijsko sunya, grško kenos, praznina) in cifra (al (as) sifr, al cifr), z istim pomenom. Po Georgesu Ifrahu, ki je leta 1981 izdal knjigo Svetovna zgodovina števil, ki so jo izdali v spoštljivem številu izvodov 50.000 in jo prevedli že v 14 jezikov, so si ničlo izmislili indijski mistiki, ko so hoteli zapisati Brahmovo starost in razsežnost Vesolja. Morali so uporabiti zelo velika števila, saj so Brahmi prisojali 3000 milijard let. Prvi znani zapis je Ifrah našel v nekem indijskem besedilu, ki ima astronomsko vsebino in opisuje lego planetov in zvezd. Njegovo starost je lahko celo natančno določil: nedelja 25. avgust 458. Zaradi tega si je Gerbert prislužil sloves čarovnika in alkimista. Krščanski duhovniki pa niso le dvomili o nekrščanskih simbolih, ampak so hoteli ohraniti tudi monopol nad znanjem štetja. Ifrah je naposled odkril, da ni mogoče računati z rimskimi številkami. Duhovniki so računali tako, da so premikali figure po šahovnici za damo. Zato se britanski finančni minister še zdaj imenuje Chansellor of the Exchequer, kar bi mi hudomušno prevedli v Vodja računske deske. Beseda računati (calculo, računati, preračunati, izračunati) izvira iz latinske besede za kamen (calculus - kamenček, kremen) v spomin na kupe kamenčkov, ki so jih ljudje uporabljali za štetje in kaže tudi na to, da so ghubar števke vsekakor arabske, čeprav imajo enak pomen, saj se z rimskimi ni dalo tako uglajeno računati brez pozicijskega sistema.

Gerbert je madžarskemu Vojvodi Stepanu v začetku januarja leta 1000 poslal kraljevsko krono skupaj z apostolskim križem in pismom o blagoslovu in ga s tem uradno priznal kot evropskega kralja.

Kot papež se je močno zavzel proti vsesplošnim navadam simonije in priležništva med duhovščino. Na ta način bi lahko postajali škofje le primerni možje z neomadeževano preteklostjo. Napisal je dogmatsko religijsko razpravo De corpore et sanguine Domini.

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Gregor V.
Papež
999–1003
Naslednik: 
Janez XVII.