Papež Pij II.
| Pij II. | |
|---|---|
| Pričetek papeževanja | 19. avgust, 1458 |
| Konec papeževanja | 14. avgust, 1464 (5 let, 11 mesecev, 26 dni) |
| Predhodnik | Kalist III. |
| Naslednik | Pavel II. |
| Redovi | |
| Duhovniško posvečenje | 4. marec, 1447 |
| Škofovsko posvečenje | 15. avgust, 1447 posvečevalec Juan de Carvajal |
| Povzdignjen v kardinala | 17. december, 1456 |
| Osebni podatki | |
| Rojstno ime | Enea Silvio Piccolomini |
| Rojen | 18. oktober 1405 Corsignano, Republika Siena |
| Umrl | 14. avgust 1464 (58 let) Ancona, Marche, Papeška država |
| Drugi papeži z imenom Pij | |
Papež Pij II. (rojstvo ime Enea Silvio Piccolomini), italijanski papež in tržaški škof, literat in humanist, * 18. oktober 1405, Corsignano, † 14. avgust 1464, Ancona.
Rodil se je leta 1405 v kraju Corsignano, ki se je pozneje, njemu na čast, preimenoval v Pienzo. V mladosti je bil vnet zagovornik koncila, a pozneje, ko je bil papež, je nasprotno zagovarjal papeževo oblast nad koncilom. Na vse načine je skušal organizirati veliko križarsko vojsko proti Turkom, da bi podjarmil Carigrad in je leta 1463 proglasil sveto vojno proti islamu. Ko je v Anconi zbiral ladje in mornarje za križarsko vojsko, ga je doletela smrt, po kateri je vse navdušenje križarjev splahnelo.
Mesto Trst se ga spominja s ponosom, čeprav med časom svojega škofovanja ni veliko pripomogel k razvoju Trsta. Že takrat, kakor tudi pozneje, za časa škofovanja v Sieni, si je največ prizadeval za zbližanje med duhovščino in nemškim cesarstvom. 8. septembra 1462 je potrdil zlato bulo, s katero je bila ustanovljena ljubljanska nadškofija.
Bil je pesnik, pisatelj, mecen (predvsem umetnikom) in humanist, kar pa ni vplivalo na papeško politiko. Nasprotno, Piccolominijev humanizem je bil le sredstvo za uveljavitev Cerkvene moči in njegovih osebnih stremljenj. Veliko je pisal, tudi izrazito posvetnih del. Slogovno najpopolnejši je njegov življenjepis v dvanajstih knjigah, ki predstavlja apoteozo njegovega papeževanja.
O Eneju Silviju Piccolominiju je Alojz Rebula napisal roman Zeleno izgnanstvo (1981). Piccolominijevi spisi so bili vir romanopiscem, ki so se lotevali zgodovine celjskih grofov, v Sloveniji Franu Deteli, Veliki grof (1885). Kot dvorni pisar Friderika III. je razširjal negativno podobo celjskih grofov, ki so ogrožali habsburške interese v slovenskem prostoru.
Preden je postal papež, je bil župnik v Starem trgu pri Slovenj Gradcu.[dvomljivo — glej pogovorno stran] Potrdil je ustanovitev Ijubljanske škofije (1462). Znan je tudi po reku, ki nekaj pove o človeški naravi: "Quando mi chiamavo Enea nessuno mi conoscea, adesso che son Pio, tutti mi chiamano zio!" (Ko sem bil še Enej, me ni nihče poznal, zdaj, ko sem Pij, me vsi kličejo stric!).[navedi vir]
Glej tudi [uredi]
| Nazivi Rimskokatoliške cerkve | ||
|---|---|---|
| Predhodnik: Kalist III. |
Papež 1458–1464 |
Naslednik: Pavel II. |
|
||||||||
- Rojeni leta 1405
- Umrli leta 1464
- Italijanski pesniki
- Italijanski pisatelji
- Papeži
- Rimskokatoliški škofje Trsta
- Rimskokatoliški škofje Siene
- Italijanski rimskokatoliški duhovniki
- Italijanski rimskokatoliški škofje
- Italijanski rimskokatoliški nadškofje
- Italijanski kardinali
- Italijanski teologi
- Italijanski diplomati
- Predavatelji na Univerzi v Heidelbergu
- Predavatelji na Univerzi na Dunaju
- Italijanski univerzitetni učitelji