Papež Pij II.

Pij II.
Pričetek papeževanja	19. avgust, 1458
Konec papeževanja	14. avgust, 1464 (5 let, 11 mesecev, 26 dni)
Predhodnik	Kalist III.
Naslednik	Pavel II.
Redovi
Duhovniško posvečenje	4. marec, 1447
Škofovsko posvečenje	15. avgust, 1447 posvečevalec Juan de Carvajal
Povzdignjen v kardinala	17. december, 1456
Osebni podatki
Rojstno ime	Enea Silvio Piccolomini
Rojen	18. oktober 1405(1405-10-18) Corsignano, Republika Siena
Umrl	14. avgust 1464 (58 let) Ancona, Marche, Papeška država
Drugi papeži z imenom Pij

Papež Pij II. (rojstvo ime Enea Silvio Piccolomini), italijanski papež in tržaški škof, literat in humanist, * 18. oktober 1405, Corsignano, † 14. avgust 1464, Ancona.

Rodil se je leta 1405 v kraju Corsignano, ki se je pozneje, njemu na čast, preimenoval v Pienzo. V mladosti je bil vnet zagovornik koncila, a pozneje, ko je bil papež, je nasprotno zagovarjal papeževo oblast nad koncilom. Na vse načine je skušal organizirati veliko križarsko vojsko proti Turkom, da bi podjarmil Carigrad in je leta 1463 proglasil sveto vojno proti islamu. Ko je v Anconi zbiral ladje in mornarje za križarsko vojsko, ga je doletela smrt, po kateri je vse navdušenje križarjev splahnelo.

Mesto Trst se ga spominja s ponosom, čeprav med časom svojega škofovanja ni veliko pripomogel k razvoju Trsta. Že takrat, kakor tudi pozneje, za časa škofovanja v Sieni, si je največ prizadeval za zbližanje med duhovščino in nemškim cesarstvom. 8. septembra 1462 je potrdil zlato bulo, s katero je bila ustanovljena ljubljanska nadškofija.

Bil je pesnik, pisatelj, mecen (predvsem umetnikom) in humanist, kar pa ni vplivalo na papeško politiko. Nasprotno, Piccolominijev humanizem je bil le sredstvo za uveljavitev Cerkvene moči in njegovih osebnih stremljenj. Veliko je pisal, tudi izrazito posvetnih del. Slogovno najpopolnejši je njegov življenjepis v dvanajstih knjigah, ki predstavlja apoteozo njegovega papeževanja.

O Eneju Silviju Piccolominiju je Alojz Rebula napisal roman Zeleno izgnanstvo (1981). Piccolominijevi spisi so bili vir romanopiscem, ki so se lotevali zgodovine celjskih grofov, v Sloveniji Franu Deteli, Veliki grof (1885). Kot dvorni pisar Friderika III. je razširjal negativno podobo celjskih grofov, ki so ogrožali habsburške interese v slovenskem prostoru.

Preden je postal papež, je bil župnik v Starem trgu pri Slovenj Gradcu. Potrdil je ustanovitev Ijubljanske škofije (1462). Znan je tudi po reku, ki nekaj pove o človeški naravi: "Quando mi chiamavo Enea nessuno mi conoscea, adesso che son Pio, tutti mi chiamano zio!" (Ko sem bil še Enej, me ni nihče poznal, zdaj, ko sem Pij, me vsi kličejo stric!).

Glej tudi

• seznam italijanskih rimskokatoliških škofov
• seznam italijanskih kardinalov
• seznam papežev

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik:  Kalist III.	Papež 1458–1464	Naslednik:  Pavel II.