Osciloskop

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
ilustracija prikazuje notranjost katodne cevi, katera se uporablja pri osciloskopu. Številke pri slikah ponazarjajo: 1. Elektroda z elektronskim uklanjanjem; 2. Emitor elektronov, ki je hkrati katoda; 3. Elektronski žarek; 4. obroč ostrenja-fokus; 5. Notranja stran zaslona, prevlečena z fosforjem
A Tektronix model 475A prenosnega elektronskega osciloskopa, zelo popularen model osciloskopa v poznih 1970h

Elektronski osciloskop je elektronska merilna naprava, ki omogoča opazovanje nenehno spreminja signala napetosti , ponavadi kot dvodimenzionalni graf enega ali več električnih potencialnih razlik z uporabo navpične osi ali osi "Y", ter izpis kot funkcija časa, (vodoravna ali "x" os). V primerni izvedbi omogoča opazovanje napetosti, malih po velikosti in velikih po frekvenci, pri tem pa zelo malo obremenjuje vir merjenega signala, kar posledično omogoča realen in natančen prikaz merjenega signala. Čeprav osciloskop prikazuje napetost na svoji navpični osi, lahko prikaže katero koli drugo količino, katera se lahko pretvori v napetost . V večini primerov osciloskopov kažejo dogodke, ki se ponavljajo bodisi brez sprememb, ali pa z zelo počasnimi spremembami . Čeprav osciloskopa prikazuje napetost na svoji navpični osi, lahko prikaže katero koli drugo količino, katera se lahko pretvori v napetost . V večini primerov osciloskopov kažejo dogodke, ki se ponavljajo bodisi brez sprememb, ali pa z zelo počasnimi spremembami.[1] Osciloskopi se običajno uporabljajo za opazovanje natančne oblike vala električnega signala. Poleg prikaza amplitude signala, osciloskop lahko pokažejo izkrivljanje, čas med dvema dogodkoma (kot so širina pulza, čas, ali čas vzpona) in relativen čas dveh povezanih signalov. Navedene lastnosti naredijo osciloskop v enega od najuporabnejših instrumentov na področju tehnike in naravoslovnih znanosti. Osciloskopi se uporabljajo v znanosti, medicini, tehniki, in telekomunikacijski industriji. Najpogostejša uporaba osciloskopov je za vzdrževanje, popravila in diagnostiko elektronske opreme in za raznorazne meritve pri raziskovalno/laboratorijskem delu . Za posebne namene pa se osciloskopi se lahko uporabljajo, kot merilni inštrument pri analizi avtomobilskega sistema , ali za prikaz vala pri srčnem utripu ( elektrokardiogram ).[2]

Lastnosti osciloskopa[uredi | uredi kodo]

Basic Oscilloscope Front Panel Image.
Osnovniosciloskop

Opis[uredi | uredi kodo]

Zaslon in osnovne zunanje lastnosti[uredi | uredi kodo]

Sprednja stran klasičnega osciloskopa, je običajno razdeljena v štiri dele: na zaslon, vertikalni nadzor, horizontalni nadzor in kontrol proženja. Prikaz je na zaslonu (CRT ali LCD ), na katerem se nahajajo horizontalne in vertikalne črte skupaj z merilno skalo. Poleg zaslona pa je večina osciloskopov opremljena še z tremi osnovnimi kontrolami, to so : gumb za nastavitev ostrine žarka, gumb za nastavitev svetlosti žarka, ter gumbom za iskanje žarka.

Vertikalni del nadzira velikost prikazane amplitude signala ( izbiramo merilno območje na vertikalni Y osi , število voltov na razdelek ), vertikalni del vsebuje tudi preklopnik, nekaterem izberemo kakšno vrsto napetost bomo merili (AC/DC), ter ničlenje ( GND ) , za nastavitev izhodiščne pozicije žarka .

Horizontalni del pa nadzira merilno območje časa ( izbiramo merilno območje časa potovanja žarka skozi en kvadratek na zaslon ) .

Poleg osnovnega merilnika pa potrebujemo tudi merilno sondo, s pomočjo katere merimo signal. Sonde imajo vgrajeno stikalo, katero služi kot delilnik napetosti, s čimer si še dodatno razširimo merilno območje.

Velikost in prenosnost[uredi | uredi kodo]

Večina sodobnih osciloskopov so lahki, prenosni instrumenti, ki so dovolj kompaktni, da z njimi lahko ena oseba. Poznamo tudi posebne prenosne enote, recimo številne miniature na baterijski pogon, za merilne aplikacije kater potrebujemo na terenu. Laboratorijski osciloskopi, zlasti starejše enote, ki uporabljajo vakuumske cevi, pa se uporabljajo kot stacionarne naprave ali pa se lahko pritrdijo na posebne namenske vozičke. Poznamo pa tudi posebne osciloskope, katere se zaradi njihovega namena in potrebe po stalni prisotnosti, vgradijo kar v samo ohišje naprave, katero merimo.

Vhodi osciloskopa[uredi | uredi kodo]

Signal, katerega merimo priključimo na enega izme vhodov osciloskopa, kar je običajno koaksialni priključek, kot je BNC in UHF. Banana vtiči se lahko uporabljajo za nižje frekvence. Če ima vir signala svoj koaksialen priključek, uporabimo kar tega, drugače pa uporabimo kabel osciloskopa z posebno kerilno sondo. Za splošne namene imajo osciloskopi običajno prisotno vhodno impedanca 1 Megohm vzporedno z majhno kapacitivnost 20 picofaradov. To omogoča uporabo standardnih sond osciloskopa. Osciloskopi za uporabo zelo visokih frekvencah, imajo 50-ohm vložke, ki jih je treba bodisi neposredno povezati z 50-ohmski signali ali uporabljati sonde Z0 oziroma aktivne sonde.

Sonde osciloskopa[uredi | uredi kodo]

Poleg osnovnega merilnika pa potrebujemo tudi merilno sondo, s pomočjo katere merimo signal. Sonde imajo vgrajeno stikalo, katero služi kot delilnik napetosti, s čimer si še dodatno razširimo merilno območje.

Kontrole na čelni plošči[uredi | uredi kodo]

Fokus nadzor[uredi | uredi kodo]

Ta nadzor prilagodi zaslonsko ostrino signala na najbolj podrobno sled signala. V praksi je poudarek na prilagajanju opazovanja različnih signalov, zato s tem gumbom ostrimo opazovane signale. Pri ploskih zaslonih pa ne potrebujemo fokus nadzora, ker je njegova ostrina vedno optimalna in je ponavadi pogojena z ostrino samega LCD panela.

Nadzor intenzivnosti[uredi | uredi kodo]

Ta nadzor prilagaja svetilnost signala. Počasni signali na osciloskopu potrebujejo manjšo svetilnost, hitri, še posebej če se ne pojavljajo pogosto pa potrebujejo močnejšo intenzivnost signala. Pri ploskih zaslonih, pa je svetilnost signala v bistvu neodvisna od hitrosti signalov ki jih merimo, ker nam že notranja obdelava signalov učinkovito sintetizira izpis iz digitalnih podatkov.

Svetlobni iskalnik[uredi | uredi kodo]

Sodobni osciloskopi imajo direktno spojeni deformacijski ojačevalnik, kar pomeni , da nam lahko sled signala osciloskop odkloni izven prikazovalnika. Prav tako imajo lahko katodne cevi pramen nevidnega signala, ne da bi uporabnik za to sploh vedel. V takih primerih na zaslonu nimamo nobenega signala. Za pomoč pri ponovni in hitri obnovi zaslona brez nekega eksperimentiranja, nam vezje svetlobnega iskalnika zagotavlja da nam signal ne gre preko zaslona, nam ga omeji. ( Ko je vezje aktivno, nam lahko začasno izkrivi sled signala, vendar je to sprejemljivo)

Merilni zaslon[uredi | uredi kodo]

Merilni zaslon je mreža kvadratkov, ki nam služijo kot referenčne točke za merjenje prikazane sledi. Te oznake, ponavadi se nahajajo neposredno na zaslonu ali pa so na odstranljivem plastičnem filtru, so navadno sestavljene iz 1 cm mreže vmes pa so še zaznamki ( najpogosteje so razdeljeni na 2 mm), na sredini zaslona pa imamo še poudarjeno navpično in vodoravno os. V večini je merilna plošča razdeljena 10x10 kvadratkov ni pa nujno. To nam omogoča da lahko hkrati merimo napetost (vertikalna os) in čas (vodoravna os). S tem lahko izračunamo tudi frekvenco valovanja. V starih in nižje cenovnih CRO osciloskopih je merilna plošča listič iz plastike, pogosto imajo ob straneh tudi luči za osvetlitev le tega. Njihovo osvetlitev reguliramo s gumbom za nadzor osvetlitve. Dražji inštrumenti imajo merilno ploščo označeno na notranji površini CRO, zaradi odprave napak paralaksa, tisti najboljši pa imajo tudi nastavljiv rob z difuzijskimi oznakami ( oznake lahko bolj osvetlimo ali pa zatemnimo odvisno od potreb). Digitalni osciloskopi, pa ustvarjajo merilno ploščo na zaslonu na enak način kot ustvarijo tudi sled signala. Zunanja plošča nam služi tudi kot zaščita CRO-ja pred zunanjimi poškodbami. Nekateri osciloskopi s CRO imajo zunanjo ploščo neoznačeno in nam samo izboljšajo kontrast svetlobne sledi, ter hkrati služijo kot zaščita stekla CRO-ja. Točnost in ločljivost meritev z uporabo merilne mrežice je relativno omejena, boljši instrumenti imajo včasih premični svetlobni marker na črti, ki omogoči notranjemu krogu, da man bolj modulira meritve.

Kontrola časovne baze[uredi | uredi kodo]

Kontrola časovne baze nadzira merilno območje časa ( izbiramo merilno območje časa potovanja žarka skozi en kvadratek na zaslon ) .

Holdoff kontrola[uredi | uredi kodo]

kontrola s kateri zadržimo nezaželjeno premikanje žarka-grafa signala v horizontalni smeri.

Dvo-sledne kontrole[uredi | uredi kodo]

Vsak vhodni kanal ima običajno svoj sklop občutljivosti in položaj kontrole, čeprav pa imajo štiri sledni osciloskopi le minimalne kontrole za tretji in četrti kanal.

Dvosledni osciloskop ima stikalo za izbiro načina prikaza, s pomočjo katerega izberemo prikaz enega, dveh kanalovkanala, ali prikaz veličin po x in y osi.

Kontrole zakasnitve preleta[uredi | uredi kodo]

Te kontrole nastavljajo zakasnitev preleta žarka čez zaslon. Vrednosti so kalibrirane.

Kontrole proženja preleta[uredi | uredi kodo]

Stikalo izbere način proženja . To je lahko zunanji vhod, eden od vertikalnih kanalov, ali AC linija z frekvenco omrežja .

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Grafi na osciloskopu z 90 stopinjskim faznim zamikom med vhodoma x in y.

Najpogostejša uporaba osciloskopov je reševanje motenj v delovanju elektronske opreme. Poglavitna prednost pri uporabi osciloskopa je grafični prikaz signala: če voltmeter lahko pokaže popolnoma nepričakovano napetost, lahko osciloskop razkrije nihajočo napetost. Prikaže natančno obliko, čas in velikost impulza.[3]


V nekem kosu elektronske opreme, vzemimo za primer, povezave med stopnjami (npr. elektronski mešalniki , elektronski oscilatorji , ojačevalniki ), lahko izmerimo pričakovani signal, pri čemer uporabimo osciloskop kot preprost sledilec signala. Če ne dobimo pričakovanega signala, naj si bo signal popačen ali odsoten, vemo, da je velika možnost za napako v predhodni stopnji ( elektronika ne deluje pravilno) .

Primeri slike signalov, katere dobimo na osciloskopu:

Tipi in modeli osciloskopov[uredi | uredi kodo]

Naslednji sekcija je kratek povzetek različnih tipov in modelov, kateri so na voljo.[4][5][6]

Osciloskop s katodno cevjo ( CRO )[uredi | uredi kodo]

To je najstarejši in najpreprostejši tip osciloskopa, kateri je sestavljen iz katodne cevi , vertikalnega ojačevalnika , časovno bazo, horizontalnega ojačevalnika in napajalnik . Ti osciloskopi se imenujejo analogni osciloskopi in so bili v množični rabi do sredine devetdesetih let.[7]

Analogni osciloskop z dvema žarkoma[uredi | uredi kodo]

Analogni osciloskop dvema žarkoma lahko prikaže dva signala hkrati. Poseben dvo-žarkovni CRT ustvarja in ukrivlja dva ločena žarka .

Analogni spominski osciloskop[uredi | uredi kodo]

Shranjevanje je dodatna funkcija na nekaterih analognih področjih, ki uporabljajo neposreden ogled shranjenega signala . Shranjevanje omogoča sledenje signalu , ki se običajno zgodi v delčku sekunde, da ostanejo na zaslonu za nekaj minut ali dlje.

Digitalni osciloskop[uredi | uredi kodo]

Medtem ko analogne naprave uporabljajo stalno različne napetosti, digitalne naprave uporabljajo binarna števila, ki ustrezajo vzorcem napetosti. Digitalni osciloskopi vsebujejo analogno-digitalni pretvornik (ADC), kateri se uporablja za spreminjanje izmerjene napetosti v digitalne informacije.[8]

Digitalni spominski osciloskop[uredi | uredi kodo]

Digitalni spominski osciloskop, je najpogostejši tip osciloskopa za večino industrijske uporabe. Nadomešča nezanesljivo shranjevalno metodo, uporabljeno v analognih osciloskopi, za metodo shranjevanja v digitalni pomnilnik , ki lahko shranjuje podatke tako dolgo, kot je potrebno, brez degradacije.[3]

Digitalni vzorčni osciloskop[uredi | uredi kodo]

Digitalni vzorčni osciloskopi delujejo na istem principu kot analogni vzorčni osciloskopi in tako kot njihovi analogni partnerji, so zelo pomembni pri analizi visokofrekvenčnih signalov. To so signali, katerih frekvence so višje od stopnje vzorčenja osciloskopa.

Mešano signalni osciloskop[uredi | uredi kodo]

Mešano signalni osciloskop ima več različna vhode, nekaj analognih kanalov ( ponavadi dva ali štiri ) in večje število digitalnih kanalov ( ponavadi šestnajst ).

Ročni osciloskop[uredi | uredi kodo]

Ročni osciloskopi so koristni za mnoge teste in aplikacije na terenu. Danes je ročni osciloskop ponavadi pomanjšana verzija digitalnega vzorčnega osciloskopa , z LED zaslonom.

Pc-baziran osciloskop (PCO)[uredi | uredi kodo]

To je nova vrsta osciloskopov , pri katerih signal pripeljemo na modul , ki je povezan z PC računalnik. Za nastavitve in prikaz uporabljamo računalnik in njegov monitor.

References[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Kularatna, Nihal (2003), "Fundamentals of Oscilloscopes", Digital and Analogue Instrumentation: Testing and Measurement, Institution of Engineering and Technology, str. 165–208, ISBN 978-0-85296-999-1 
  2. ^ Special purpose oscilloscopes called modulation monitors may directly apply a relatively large-voltage radio-frequency signal to the deflection plates with no intervening amplifier stage. In such instances, the waveform of the applied RF could generally not be shown, because the frequency was much too high. In such monitors, the CRT's bandwidth, which is typically a few hundred MHz, permits the envelope of the high-frequency RF to be displayed. The display is not a trace, but a solid triangle of light. Some bench-top oscilloscopes brought out terminals for the deflection plates for such uses. (Edited; basically from D. S. Evans and G. R. Jessup (ed), VHF-UHF Manual (3rd Edition), Radio Society of Great Britain, London, 1976 page 10.15)
  3. ^ 3,0 3,1 Hicman, Ian. Oscilloscopes: How to Use Them, How They Work, 5th ed., Newness, 2001 p.88-91.
  4. ^ "Tipi osciloskopov" http://www.radio-electronics.com/info/t_and_m/oscilloscope/oscilloscope_types.php
  5. ^ "XYZs of Oscilloscopes Primer" www.tektronix.com 03W_8605_3.pdf
  6. ^ www.tektronix.com 03W_8605_3.pdf
  7. ^ Kularatna, Nihal (2003). "Chapter 5: Fundamentals of Oscilloscopes". Digital and analogue instrumentation: testing and measurement. Institution of Engineering and Technology. str. 165. ISBN 978-0-85296-999-1. Pridobljeno dne 2011-01-19. 
  8. ^ Kularatna, Nihal (2003), "Chapter 5: Fundamentals of Oscilloscopes", Digital and Analogue Instrumentation – Testing and Measurement, Institution of Engineering and Technology, ISBN 978-0-85296-999-1