Operacija Countenance

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Operacija Countenance je tajno ime za britansko-sovjetsko invazijo na Iran leta 1941. Namen te operacije je bilo zavzetje iranskih naftnih vrelcev in transportnih poti za oskrbovanje Sovjetske zveze med 2. svetovno vojno.

Uvod[uredi | uredi kodo]

Že dolgo pred začetkom druge svetovne vojne in vzponom nacizma je takratni iranski šah Reza Pahlavi navezal tesnejše gospodarske stike z Nemčijo, da bi državo zavaroval pred britanskimi in sovjetskimi vplivi, ki so bili predvsem v gospodarskem smislu večinoma neugodni za Iran. Velika Britanija je namreč že pred vojno izkoriščala iranske naftne zaloge, pri čemer je bil Iran kljub pogodbi o sodelovanju med državama na slabšem.

Po začetku 2. svetovne vojne so se dobri odnosi med državama nadaljevali, vendar je Iran ostal nevtralna država in ni sodeloval v bojih, ravno tako ni podpiral nacistične doktrine (med drugim je preko svojih veleposlaništev v Evropi organiziral evakuacijo Judov) Britanci so kljub vsemu začeli verjeti, da bo iranska naftna industrija, ki je Britancem zagotavljala veliko nafte, prej ali slej padla v nemške roke.

Medtem so Sovjeti pa so iskali novo pot za dostavo zavezniške vojaške pomoči in zalog v Sovjetsko zvezo, saj so nemški napadi in zaledenitev morja onemogočili dostavo po običajnih poteh. Najbolj primerna se jim je zato zdela pot iz Perzijskega zaliva čez Iran v Sovjetsko zvezo.

Da bi Britanci in Sovjeti zaščitili svoje interese, so začeli s pritiski na Iran. Zahtevali so prekinitev sodelovanja z Nemčijo ter izgon nemških delavcev, inženirjev in diplomatov iz države. Šah ni želel ugoditi njihovim zahtevam, saj je bil Iran med 2. svetovno vojno nevtralna država in ni videl razloga za prekinitev odnosov z Nemčijo. Zato sta Britanija in Sovjetska zveza po večkratni grožnji z napadom 25. avgusta 1941 začela z napadom na Iran.

Šah Reza Pahlavi je za pomoč pri tej zadevi prosil ameriškega predsednika Franklina D. Roosevelta, ki pa zaradi strateških interesov Velike Britanije in Sovjetske zveze ni želel pomagati, je pa obljubil, da invazija ne bo kršila ozemeljske celovitosti Irana.

Invazija[uredi | uredi kodo]

Britanske sile so v Iran vdrle iz Iraka z dvema divizijama in tremi brigadami. Kljub pripravam iranske vojske britanske sile zaardi števičlne premoči ni boljše oborožitve niso imele težav z zavzetjem pristanišča in naftnih vrelecev pri Abadanu na jugu Irana. V notranjosti je bil odpor močnejši, vendar je zaradi izgub in pomanjkanja opreme morala iranske vojske začela upadati, zato so se vojaki množično predali. Pot do Teherana je bila tako odprta. Sovjetske sile so v iran vdrle s Kavkaza in zasedle severni del Irana. Tudi sovjetske sile niso imele težjega dela in po štirih dneh so se ustavile približno 150 km pred Teheranom.

Šah je bil zaradi hitrega poraza svoje vojske, ki jo je opremljal precej dolgo časa, zelo nezadovoljen. Ko je odkril, da so za neuspeh precej krivi tudi nekompetentni vojaški poveljniki, od katerih so nekateri očitno sabotirali delovanje podrejenih enot, je odpustil vrhovnega poveljnika oboroženih sil in 29. avgusta ukazal prenehanje vseh vojaških akcij ter začel s pogajanji z Britanci in Sovjeti. Britanci so zahtevali, da Iran nemudoma izžene nemške diplomate in inženirje, zapre diplomatska predstavništva drugih držav sil osi, preostale nemške državljane pa izroči okupacijskim silam. Šah je namesto tega uredil skriven odhod nemških državljanov iz Irana, zato so Britanci in Sovjeti zasedli Teheran. Šah je bil aretiran in izgnan v Južnoafriško republiko, kjer je kmalu zatem umrl. Na prestolu ga je zamenjal njegov sin Mohamed Reza Pahlavi, ki je nato vladal do islamske revolucije leta 1979.

Novi šah je januarja 1942 z Britanci in Sovjeti podpisal pogodbo o nevojaškem sodelovanju, ki je med drugim okupacijske sile zavezoval k odhodu iz Irana v šestih mesecih po koncu vojne. S tem je bila oskrbovalna pot preko Irana odprta.

Invazija je povzročila sesutje iranske uprave, zaradi česar se je pojavilo pomanjkanje hrane, inflacija pa je močno udarila po srednjem sloju. To je povzročilo nemire po državi, ki so bili pogosto krvavo zatrti.

Sovjetske sile so na severu Irana vzpostavile kurdski državi Republiko Mahabad in Ljudsko republiko Azerbajdžan in preprečile vsak poskus iranskih sil, da ponovno zasede to območje. Iran je pod pritiskom Sovjetski zvezi v zameno za umik obljubil koncesije za črpanje nafte, s katerimi bi Sovjetska zveza prevzela nadzor nad nekaterimi naftnimi polji na severu države. Ko je 2. marca 1946 potekel rok za umik okupacijskih sil, Sovjeti dogovora niso spoštovali z izgovorom, da Iran predstavlja varnostno grožnjo.

Iran se je zato pritožil pri OZN, ki pa ni izvedla kakšnega konkretnega ukrepa, s katerim bi sovjetsko stran prisilila k spoštovanju dogovorov o umiku. Po posredovanju in grožnjah ZDA so se sovjetske sile pričele umikati šele maja 1946, torej dva meseca po izteku roka. Kmalu po odhodu sovjetskih sil je iranska vojska z ameriško pomočjo zrušila marionetne režime na severu, koncesija za izkoriščanje nafte pa je bila razveljavljena.

Ameriška pomoč je predstavljala prve korake pri navezovanju odnosov med Iranom in ZDA, ki so nato trajali do islamske revolucije.