Ofelija (luna)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Skoči na: navigacija, iskanje
Ofelija
Posnetek s pomočjo katerega so odkrili luno Ofelijo. Luna Kordelija je spodaj, zgoraj je Ofelija. Obe sta ob obroču ε (epsilon) označeni s krogom.
Posnetek s pomočjo katerega so odkrili luno Ofelijo. Luna Kordelija je spodaj, zgoraj je Ofelija. Obe sta ob obroču ε (epsilon) označeni s krogom.
Odkritje
Odkritelj: Richard J. Terrile / Voyager 2
Datum odkritja: 20. januar, 1986
Druga imena: Uran VII, S/1986 U 8
Značilnosti tira
Srednji polmer orbite: 53.763,390 ± 0.847 km[1]
Izsrednost: 0,00992 ± 0,000107[1]
Obhodna doba: 0,37640039 ± 0,00000357 dni[1]
Naklon tira: 0,10362 ± 0,055° (na Uranov ekvator)[1]
Obkroža: Uran
Fizikalne lastnosti
Razsežnosti: 54 × 38 × 38 km[2]
Srednji polmer: 23 ± 4 km[2]
Površina: ~6.600 km²[3]
Prostornina: ~41.000 km³[3]
Masa: ~5,1 · 1016 kg[3]
Srednja gostota: ~1,3 g/cm³ predvideno
Ekvatorialna površinska težnost: ~0,0070 m/s²[3]
ubežna hitrost: ~0,018 km/s[3]
Vrtilna doba: sinhrono[2]
Nagib vrtilne osi: [2]
Albedo: 0,08 ± 0,01 [4]
Temperatura: ~64 K[3]

Ofelija je Uranov notranji pastirski satelit.

Vsebina

[uredi] Odkritje in imenovanje

Luno Ofelijo je odkril Richard J. Terrile 20. januarja 1986 na posnetkih, ki jih je naredil Voyager 2. Takrat je dobila začasno oznako S/1986 U 8 [5]. Pozneje je niso več opazili do leta 1997, ko jo je posnel Vesoljski teleskop Hubble [4][6]. Astronoma Richard French in Philip Nicholson sta iskala v Uranovih obročih popačenja, ki bi jih lahko povzročila dva pastirska satelita (Kordelija in Ofelija). Našla sta valovanje na enem robu obroča ε. Izračunala sta lego obeh lun in Erich Karkoschka je na posnetkih, ki jih je naredil Vesoljski teleskop Hubble, našel obe luni v marcu leta 2000.
Uradno ime je dobila po Ofeliji, hčerki Polonija iz Shakespearove tragedije Hamlet.

[uredi] Lastnosti

O luni Ofeliji je znana samo tirnica [1], premer [2] in albedo. Na slikah, ki jih je naredil Voyager 2, izgleda podolgovato telo z vzdolžno osjo usmerjeno proti Uranu. Njena gostota je 1,3 g/cm³, kar je manj kot gostota Zemlje. To kaže na to, da jo sestavlja v veliki meri tudi vodnega ledu. Njena površina je zelo temna (albedo je 0,08[4]). Težnostni pospešek na površini je komaj 0,0073 m/s². Njena tirnica je znotraj sinhrone tirnice, ki se ji zaradi plimskih vplivov počasi zmanjšuje polmer.

[uredi] Opombe in reference

  1. ^ a b c č d Jacobson, R.A. (1998). »The Orbits of the Inner Uranian Satellites From Hubble Space Telescope and Voyager2 Observations«. The Astronomical Journal 115: 1195-1199. DOI:10.1086/300263.
  2. ^ a b c č d Karkoschka, Erich (2001). »Voyager's Eleventh Discovery of a Satellite of Uranus and Photometry and the First Size Measurements of Nine Satellites«. Icarus 151: 69–77. DOI:10.1006/icar.2001.6597.
  3. ^ a b c č d e Izračunano iz ostalih parametrov
  4. ^ a b c Karkoschka, Erich (2001). »Comprehensive Photometry of the Rings and 16 Satellites of Uranus with the Hubble Space Telescope«. Icarus 151: 51–68. DOI:10.1006/icar.2001.6596.
  5. ^ Smith, B. A. (27. januar, 1986). IAU Circular No. 4168. Pridobljeno dne 06-08-2006.
  6. ^ Showalter, M. R.; Lissauer, J. J. (3. september 2003). IAU Circular No. 8194. Pridobljeno dne 05-08-2006.


[uredi] Zunanje povezave

 p  p  u Osončje
Sonce Merkur Venera Luna Zemlja Fobos in Deimos Mars Cerera Asteroidni pas Jupiter Jupitrovi naravni sateliti Saturn Saturnovi naravni sateliti Uran (planet) Uranovi naravni sateliti Neptunovi naravni sateliti Neptun Haron, Niks in Hidra Pluton Kuiperjev pas Disnomija Erida Razpršeni disk Oortov oblak
Sonce · Merkur · Venera · Zemlja · Mars · Cerera · Jupiter · Saturn · Uran · Neptun · Pluton · Erida
Planeti · Pritlikavi planeti · Lune: Zemljina · Marsove · Jupitrove · Saturnove · Uranove · Neptunove · Plutonove · Eridina
Mala telesa:   Meteoroidi · Asteroidi/Asteroidne lune (Asteroidni pas) · Kentavri · ČNT (Kuiperjev pas/Razpršeni disk) · Kometi (Oortov oblak)
Glej tudi astronomska telesa, seznam teles v Osončju po tirnici, po polmeru in po masi.