Oboa

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sodobna oboa

Óboa je leseno pihalno glasbilo z dvojnim jezičkom (ustnikom). Predniki oboe so glasbila, zasnovana na načelu dvojnega jezička in so že pri starih Grkih in Rimljanih veljali za najvažnejša pihalna glasbila. V Evropi se je oboa pojavila leta 1200, vendar je dobila svojo tipično obliko v sredini 17. stoletja. Mehanizem je bil takrat še zelo poenostavljen, tonski obseg pa je bil od c1 do d3. Današnjo obliko oboe poznamo od leta 1882 (izdelana v Parizu) in je kot takšna bila sprejeta po celem svetu (model »konzervatorij«). Današnji tonski obseg je od h do g3. V družino spadajo še angleški rog (uglašen v f), oboa d`amore (v a) in hekelfon (basovka oboa).

V 17. stoletju je violina prevzela prvo mesto med instrumenti zaradi uspele zasnove in vedno večje virtuoznosti baročnih violinistov. Okoli leta 1700 pa so francoski izdelovalci instrumentov izpopolnili mehaniko oboe in to pihalo je postalo med ljubitelji glasbe zelo priljubljeno. Leta 1702 je neki francoski kritik zapisal, da je oboa za živahne glasbene stavke mnogo primernejša od violine. Naslednjih 50 let je pomenilo zlato dobo oboe, kasneje pa so jo izpodrinila godala, iz katerih so lahko sestavili godalni kvartet, tedaj najmodernejšo glasbeno obliko. Med pihali pa se je tedaj uveljavil tehnično zmogljivejši klarinet. Eno najlepših pričevanj o plemenitem tekmovanju med violino in oboo za prvenstvo med baročnimi instrumenti je prav gotovo Bachov koncert v c-molu, BWV 1060. (Originalna partitura koncerta, ki ga je Bach napisal v obdobju, ko je bil glasbenik v dvornem orkestru v Köthenu (1717-1723), se ni ohranila; rekonstruirali so ga po kasnejši transkripciji za dva čembala.)

Klasična glasba za oboo[uredi | uredi kodo]

Glavni izdelovalci instrumenta[uredi | uredi kodo]

Oboa

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]