Obala Omaha

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Obala Omaha
Del invazije na Normandijo

Into the Jaws of Death: čete pri pristanku 1. pehotne divizije brodijo proti obali Omaha – fotograf Robert F. Sargent
Datum6. junij 1944
Prizorišče
Sainte-Honorine-des-Pertes, Saint-Laurent-sur-Mer, Vierville-sur-Mer v Franciji
Izid Zmaga zaveznikov
Udeleženci
 Združene države Amerike
 Združeno kraljestvo (mornariška podpora)[Op. 1]
Nemčija Tretji rajh
Poveljniki in vodje
Združene države Amerike Omar Bradley
Združene države Amerike Norman Cota
Združene države Amerike Clarence R. Huebner
Združene države Amerike George A. Taylor
Tretji rajh Dietrich Kraiß
Tretji rajh Ernst Goth
Moč
43.250 pešakov
2 bojni ladji
3 križarke
12 rušilcev
105 drugih ladij
7.800 pešakov
8 artilerijkih bunkerjev
35 bunkerjev
4 artilerijske enote
6 minometnih jam
18 protitankovskih topov
45 raketometov
85 strojničnih mest
6 tankovskih kupol
Žrtve in izgube
10.000 4.200

Obala Omaha (Omaha Beach) je kodno ime za enega od petih sektorjev, kjer so se zavezniki v času operacije Neptun izkrcali na obale Normandije. Operacija se je začela 6. junija 1944. Plaža se nahaja na obali Normandije v Franciji, ob Rokavskem prelivu vzhodno od občine Sainte-Honorine-des-Pertes, zahodno od Vierville-sur-Mer in desno od estuarija reke Douve.

Izkrcanje[uredi | uredi kodo]

Izkrcanje tukaj je bilo potrebno, da bi se enote povezale z britanskimi, ki so pristale na vzhodu na obali Gold, in z ameriškimi, ki so pristale na zahodu na obali Utah, kar bi zagotavljalo kontinuirno zavzetje obale Normandije v zalivu Sene. Za obalo Omaha naj bi bili odgovorni ameriški vojaki s pomorskim transportom in pomorsko podporo topništva ameriške mornarice ter delov britanske kraljeve mornarice. Enote so utrpele veliko izgub; številni ameriški vojaki 29. in 1. pehotne divizije so bodisi utonili pri sestopu z ladij na morju ali pa so jih pobili nemški vojaki, ki so nanje streljali z obale.

Točka Pointe du Hoc je bila na dan D predmet drznega napada US Army Rangers. Bitka utrjene 1. pehotna divizija je dobila vzhodno polovico. Začetni naskok so sestavljali tanki, pehota in inženirske sile, skrbno načrtovan za zmanjšanje obalne zaščite in omogočanje večjim ladjam dostop za nadaljnje naskakovanje kopnega.

Zelo malo je šlo tako kot je bilo načrtovano v času izkrcanja na obali Omaha. Težave pri navigaciji so povzročile zgrešen pristanek in zamudo pri osvajanju ciljev skozi ves dan. Obramba, ki je bila nepričakovano močna, je prizadejala hude izgube pri pristanku ameriških vojakov. Pod močnim ognjem so se inženirji borili, da bi počistili ovire na plaži; zadnji pristanki so bili osredotočeni okoli nekaj očiščenih kanalov. Preživele enote, oslabljene zaradi nezgod pri pristajanju, niso mogle počistiti močno zavarovanih izhodov na plaži. To je povzročilo dodatne težave in posledične zamude kasnejšim pristankom. Majhne odprtine so na koncu dosegli po skupinah preživelih z izvedbo improviziranih napadov na bunkerje na najmočneje branjeni točki. Do konca dneva sta bili osvojeni dve majhni izolirani točki, ki sta nato služili pri nadaljnji poti proti šibkejšim obrambnim enotam, s čimer so dosegli načrtovane cilje dneva D v naslednjih dneh.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Poleg podpore z morja je 180 pripadnikov 2nd Tactical Air Force RAF pristalo na obali Omaha da bi zagotovili mobilno radarsko zaščito ameriškega sektorja. Pri tem jih je padlo 48.[1][2]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. »RAF on Omaha Beach«. the Royal Air Force at Omaha Beach. Pridobljeno 13. decembra 2013.
  2. »Report on the Landing in France of the First Echelon of 21 BD sector on D-day, 6 June 1944«. BBC WW2 People's War. Pridobljeno 13. decembra 2013.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Joseph Balkoski: Omaha Beach: D-Day: June 6, 1944, Stackpole Books, 2004, ISBN 0-8117-0079-8
  • Mark R. Henry: D-Day 1944 (1): Omaha Beach (Campaign), Osprey, 2003, ISBN 1-84176-367-5
  • Tim Kilvert-Jones: Omaha Beach: V Corps Battle for the Beachhead, Cooper, 2002, ISBN 0-85052-671-X
  • James Arnold: Operation Overlord: Omaha Beach & Pointe Du Hoc 6 June 1944: 003 (Order of Battle, 3), Ravelin, 1994, ISBN 1-898994-02-1
  • Antony Beevor: D-Day – Die Schlacht in der Normandie, C. Bertelsmann, Gütersloh 2010, ISBN 978-357010007-3.
  • Harrison, G. A. (1951). Cross-Channel Attack. United States Army in World War II: The European Theater of Operations. Washington, DC: Office of the Chief of Military History, Department of the Army. OCLC 606012173.
  • Omaha Beachhead (6 June–13 June 1944). American Forces in Action Series (2011 Digital ed.). Washington DC: Historical Division, War Department. 1945. OCLC 643549468.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

49°22′08″N 0°52′07″W / 49.368888888889°S 0.86861111111111°Z / 49.368888888889; -0.86861111111111