Občina Kostel

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Občina Kostel
Grb občine Kostel

Grb Občine Kostel

Obcine Slovenija 2006 Kostel.svg

Zemljevid na Geopedii

Površina: 56,1 km²
Župan: Valentin Južnič
Prebivalcev
 - moških
 - žensk
629
316
313
Povprečna starost: 39,08 let
Stanovanjske površine:
 - gospodinjstev:
 - družin:
60,23 m²/osebo
283
182
Delovno aktivnih:
 - brezposelnih:
268
35,00
Povprečna plača (avgust 2003):
 - bruto:
 - neto:
 
208.233 SIT
132.372 SIT
Študentov: 13
Vir: Statistični urad Republike Slovenije, popis prebivalstva 2002

Občina Kostel je ena od občin v Republiki Sloveniji.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Znaki prvih naselitev[uredi | uredi kodo]

Glede na najdbe lahko sklepamo o poselitvi Kostela že v dobah kamene in železne dobe. Proti koncu železne dobe sta se tu pomešali kulturi indoevropskih Keltov in ilirskih Japodov, ki so že prej živeli na območju od Notranjske do Bele krajine. V rimski dobi je bilo to ozemlje gosto naseljeno, saj Rimljani staroselcev niso preganjali. Rimska oblast v naših krajih je prenehala s preseljevanjem ljudstev, ki je trajala nekako do začetka 7. stoletja, ko so velike selitve zaključili Slovani. Ker je dolina reke Kolpe zelo ozka in dokaj neprimerna za poselitev, so bili bolj poseljeni prostornejši deli doline reke Kolpe, in sicer že pred letom 1248, iz katerega poznamo najstarejši pisni vir, ki govori o poselitvi Kostela.

Nekdanji gospodarji Kostela[uredi | uredi kodo]

Grad Kostel med rekonstrukcijo
Panoramska slika, v ozadju grad Kostel

Kostel je imel v obdobju od 13. do 17. stoletja naslednje svetne lastnike:

Po smrti ortenburškega grofa Friderika ΙΙ. 28. aprila leta 1418 je prišel grad Kostel v last celjskih grofov, ki so ga dozidali in razširili v mogočno utrdbo, eno največjih na kranjskem, kakršna je razvidna tudi iz dandanašnjih razvalin. Poimenovali so ga po nemško »Grauenwarth«, naselje in trg ob njem pa je ohranilo ime Kostel. Grad in naselje ob njem so obdali z več kot dva metra debelim in visokim obzidjem, ki je bilo ojačano s petimi obrambnimi stolpi. Služil je kot mejna utrdba v obrambi Kranjske in celjske posesti ter pozneje tudi v obrambi proti turškim vpadom. Ko je prešel v last Ortenburžanov, vazalov oglejskih patriarhov, so ga ti med leti 1247 in 1325 prezidali, da bi zavarovali svojo posest, ki je segala od Čušperka do Kolpe. Sam grad je bil v zgodovinskih virih prvič omenjen leta 1336 kot »castrum Grafenwarth«, kar pomeni utrdba, trdnjava, zatočišče, šele leta 1449 pa kot Costel.

Stari zapisi omenjajo, da je imel Kostel svoje sodišče, ki je sodilo tudi na smrt. Kot dokaz za to imamo »gavge«, ki stojijo kakšen kilometer stran od gradu.

Po smrti zadnjega Celjana, Ulrika ΙΙ., leta 1456 so po dedni pogodbi grad dobili Habsburžani. Ta je v tem času postal tako pomemben, da je dobil trške pravice in so ga imenovali Trg.

Mejni spori med gosposkami[uredi | uredi kodo]

V času Ortenburžanov so nastajala posamezna gospostva, ki so se postopoma osamosvajala. To so bila gospostva Kočevje, Poljane in Kostel. Ker med njimi ni bilo točno določenih meja, je prihajalo do sporov in nesporazumov, predvsem zaradi obmejnih kmetij, ki so si jih lastili eni in drugi, zaradi paše, tlake, desetine in drugih dajatev. V Kočevje je prišla komisija, ki je določila točne meje. Kasneje, v 17. stoletju, je baron Kisel ponovno zahteval določitev meje, katero so določili v prid kočevskega gospostva. Prekršitev meje je bila prepovedana s kaznijo 1000 dukatov.

Življenje graščakov[uredi | uredi kodo]

Grajsko življenje je bilo v srednjeveških časih razmeroma slabo. V njem niso živeli lastniki oz. zakupniki, temveč le njihovi oskrbniki z valpti, ki so upravljali graščino. Ob času turških vdorov so v gradu živeli tudi vojaški poveljnik s četo vojakov najemnikov in po potrebi tudi tlačani zbrani za boj proti sovražniku.

Prostori v gradu so bili preprosto opremljeni, splošna higiena stanovalcev je bila na nizki ravni. Za razsvetljavo so uporabljali trske, bakle, lojenice ali oljenice in sveče, ki pa so bile zelo drage. Prostore so ogrevali z odprtimi ognjišči. V sobah je bilo malo svetlobe in dosti dima in smradu, tako da so bili prostori sajasti in zakajeni. Okna so bila zadelana z lesenimi polkni, z živalskimi kožami in mehurji, roževinastimi ploščicami, s sljudo in podobnim.

Življenje kmeta in njegova bremena[uredi | uredi kodo]

Pogled na grad danes

Kmetje – tlačani so živeli v popolni odvisnosti od gosposke in so ji morali biti vedno na voljo. Živeli so v revnih, povečini preprosto zgrajenih kočah, kritih s skodlami, lubjem ali slamo. Notranjost je bila razdeljena na največ dva dela, čeprav so bivali le v enem, ki je imelo na sredini ognjišče, okoli njega pa so bile klopi ali pogradi.

Poleg tega, da so pridelki slabo rodili, živina pa je bila slabotna in podhranjena, je moral dajati kmet desetino od poljščin in živine. Tudi od vsega, kar so sami šivali, strojili it tkali, so morali dajati deseti del. Posebno težko življenje je bilo v času turških vpadov, ko so mnogi ostali brez doma, hrane in živine. Zaradi kuge in naravnih katastrof, kot so poplave ali suše, je veliko kmetov stradalo, umiralo in zbolevalo. Velikokrat jim ni preostalo drugega, kot da so nabirali gozdne sadeže ter žir, želod, koreninice, drevesno skorjo in iz njih spekli kruh.

Glavne dolžnosti in obveznosti kmeta so bile so bile razdeljene na dva dela:

  • tlaka: služenje svojemu gospodu z vso delovno močjo svoje družine
  • davki: dajali so jih v živilih in v denarju, kar imenujemo desetina, poleg tega pa so dajali tudi del letnih pridelkov – služnost

Kmet je moral plačati tudi druge pristojbine, npr. pristojbine za umeščanje, mrtvaščino, sodne pristojbine, cerkveno davščino in dajatve v vojnem času. Šele v času vladanja cesarice Marije Terezije se je položaj kmeta izboljšal, saj so postopoma zmanjševali neomejeno oblast graščakov nad podložniki, poleg tega pa so z davki obremenili tudi fevdalce. V času vladanja cesarja Jožefa II. so uvedli nov davčni zakon z namenom, da se tlaka nadomesti z denarnimi dajatvami, te pa se enakomerno porazdelijo.

Turški vpadi[uredi | uredi kodo]

V 15. in 16. stoletju sta tako grad kot tudi trg doživljala hude čase.

Po smrti srbskega cesarja Dušana Silnega so Turki vdrli na Balkanski polotok in ga zavzeli, kasneje pa še Carigrad in Bosno ter si tako omogočili roparske pohode na Kranjsko. Ena od najpogostejših turških vpadnih poti na slovenske ozemlje čez Kolpo je bila prav v Kostelu. Od tu so prodirali na Kočevsko, Ribniško, ter proti Primorski in Ljubljani. Na slovensko ozemlje so prvič prišli leta 1408, in sicer v okolico Metlike. Po letu 1424 so vpadi za 45 let prenehali, potem pa se začeli ponavljati, vendar v hujših in strašnejših oblikah. V naslednjih 120 letih imamo zgodovinske vire o šestih pohodih, vendar o vseh verjetno nimamo zapisov. V vseh teh letih so Turki pomorili ogromno ljudi, oplenili in požgali vse vasi, a utrjenega gradu niso osvojili. To jim je aprila 1578 uspelo, pa še to s prevaro. Preoblečeni v hrvaške kmete in celo z dojenčki na rokah so se prikazali pred Kostelom s pretvezo, da so begunci in da potrebujejo zatočišče. Prebivalci gradu so jih spustili noter, vendar so ti begunci ponoči od znotraj odprli vrata in spustili ostale Turke v poslopje. Ti so grad oropali, požgali in s seboj odpeljali mnogo jetnikov. Po tem vpadu je bilo od tristo kmetij obljudenih le še sedem, na nenaseljene kmetije pa so se naselili Uskoki.


Naselja v občini[uredi | uredi kodo]

Ajbelj, Banja Loka, Briga, Brsnik, Colnarji, Delač, Dolenji Potok, Dren, Drežnik, Fara, Gladloka, Gorenja Žaga, Gorenji Potok, Gotenc, Grgelj, Grivac, Hrib pri Fari, Jakšiči, Jesenov Vrt, Kaptol, Kostel, Krkovo nad Faro, Kuželj, Laze pri Kostelu, Lipovec pri Kostelu, Mavrc, Nova Sela, Oskrt, Padovo pri Fari, Petrina, Pirče, Planina, Poden, Podstene pri Kostelu, Potok, Puc, Rajšele, Rake, Sapnik, Selo pri Kostelu, Slavski Laz, Srednji Potok, Srobotnik ob Kolpi, Stelnik, Stružnica, Suhor, Štajer, Tišenpolj, Vas, Vimolj, Vrh pri Fari, Zapuže pri Kostelu

Galerija[uredi | uredi kodo]

Zunanaje povezave[uredi | uredi kodo]